caffe della pace

elena roemer · 1 caffe della pace on Sre Feb 15, 2012 8:21 pm

elena roemer

4th year of archeology

Število prispevkov: 465
Reputation: 160
Age: 16
Kraj: liverpool, uk
Great Britain

dorian mason · 2 Re: caffe della pace on Pon Feb 20, 2012 5:16 pm

dorian mason

4th year of theater studies

Število prispevkov: 144
Reputation: 82
Age: 18
Kraj: wicklow, ireland
Ireland

[arthur maens]
kratko je, vem, upam da te ne moti. :3

imel je enega svojih tipičnih zgodnjih juter; posedal je po stanovanju, na katerega se je bolj težko navajal - četudi je bližina simpatične avery odvzela velik del trpinčenja in neudobja v stanovanju. zjutraj si je skuhal kavo in preletel italijanske programe na televiziji; razumel ni skoraj ničesar, in vendar se je nekoliko zasedel in si prižgal nekaj cigaretov; ko je popil kavo in pokadil, se je spet spravil na noge in odprl okno, toliko, da ne bi ravno smrdelo kot v pepelniku, nato pa lepo pospravil za seboj. bil je precej urejen tip človeka, četudi tega morda ni bilo pričakovati od njega; in vendar je v preteklem tednu vsak dan poskrbel, da je bilo stanovanje kar se le da čisto in urejeno. nato se je vrnil v svojo sobo, bluzil naokrog in nazadnje vendar v roke vzel telefon ter kontaktiral arthurja. težko bi opisal njun odnos; belgijec je bil po eni strani socialni primerek, ki je res potreboval nekoga, da ga pripravi do stanja prisebnosti. bil je namreč.. nerazvit, je bila to prava beseda? občasno je celo pomislil, da je morda belgijec umsko zaostal ali kaj takega, navsezadnje je bil vse preveč zadržan in nevešč v stvarci, ki se ji je reklo življenje. večkrat je dokazal svojo popolno nesposobnost pri pogovorih z dekleti in izpadel popoln bedak, in vendar.. je bil dorianu všeč. občasno ga je lahko izrabil za to in ono malenkost, vedno je lahko krivdo glede česarkoli prevalil nanj in istočasno je imel nekoga, ki je bil vedno na dosegu roke. ni ga ravno hotel izkoriščevati, a navsezadnje je prisegal k temu, da je človek, ki dovoli izkoriščevanje, sam kriv za svojo nesrečo. tako ali tako pa se je zdelo, da arthur zaenkrat še ni ugotovil, kako si ga je dorian občasno privoščil, zato se zares ni ravno pretirano sekiral. in kot si je drznil pričakovati, se je bil fant pripravljen dobiti z njim, kar ga je pravzaprav razveselilo. vedel je, da ne bosta govorila o globokih temah in da ne bosta počela ničesar pretirano napornega; kave z arthurjem so bile skorajda najbolj praktična točka človeškega življenja. vedno se ga je lahko znebil z najbolj neverjetnim izgovorom, vedno ga je lahko pripravil do česarkoli in konec koncev mu je, pa naj je zvenelo kot še tako slab izgovor.. konec koncev mu je z vsem tem tudi pomagal pri njegovi razpoznavnosti. pol ure kasneje je bil v mestu, prijetno oblečen in urejen, nadišavljen s standardnim parfumom, tipičnim vonjem. sedel je za eno izmed ličnih okroglih mizic pred vhodom v kafič, kjer sta bila z arthurjem domenjena in si prižgal cigaret. mimogrede se je zunaj ob njem znašla simpatična natakarica, ki očitno ni razumela angleško, ko se je pozanimal, če strežejo kakšno hišno specialiteto, zaradi česar se je znašel v nekoliko neprijetni situaciji, ki jo je nato spretno rešil z zapeljivim nasmeškom in besedicami: "un capuccino per favore." dekle je z rahlo rdečico na obrazu odvihralo, dorian pa se je vrnil h kajenju svojega cigareta, ko je zagledal, kako se je po ulici proti njemu približeval arthur. izgledal je okej, čeprav je še vedno nekoliko deloval, kot da bi iz neba padel v rim in še zdaj ne ve, kaj naj sam s seboj. nasmehnil se mu je in mu pokimal, ko je bil dovolj blizu, nato pa pomignil na stol na nasprotni strani mize, s čimer ga je povabil k temu, da prisede. "dobro jutro, arthur," se mu je nasmehnil in se naslonil na naslonjalo svojega stola. ob tem je prihitela natakarica, ki je na mizo položila njegov kapučino in se obrnila proti arthurju, da bi naročil še on. ob tem, ko je naročal, si je lahko dorian brez problema natančneje ogledal dekletovo postavo; bila je zares simpatična. morda bi jo moral prositi za številko ali kaj podobnega. potem pa je pomislil na to, da se je tako ali tako okrog njega nabralo preprosto preveč nekih ljubezenskih aferic, ki so celo utrujale. deklica je bila sicer zelo simpatična, in vendar morda ni bilo tako pametno v svoje življenje vleči še ene temperamentne italijanke. "kako si?" se je pozanimal, ko je spet odvihrala, tokrat z manjšo rdečico. "upam, da dobro?"

Nazadnje urejal/a dorian mason Tor Feb 21, 2012 3:05 pm; skupaj popravljeno 1 krat

noemi accardo · 3 Re: caffe della pace on Pon Feb 20, 2012 8:26 pm

noemi accardo

2nd year of theater studies and film direction

Število prispevkov: 213
Reputation: 41
Age: 17
Kraj: verona, italy
Italy

teresa

| 800+ | outfit

bam! je top udarec odmeval po sobi, medtem ko se je noemi z roko drgnila po glavi in ob enem recitirala vse možne kletvice, ki so ji v tistem trenutku padle na pamet. vedela je, da bi bilo bolje, če bi ostala na vrtu in še naprej poležavala, ampak ne – ona je morala biti tako neumna, da se je dejansko lotila pospravljanja stvari iz kovčkov. tega nikoli, ampak res nikoli ni storila naenkrat, ampak so se kovčki praznili sproti in kar lepo sami od sebe – čez kak teden ali dva pa je ugotovila, da so prazni in jih pospravila. ampak danes se je pač morala lotiti tega drugače kot ponavadi in že po prvih petih minutah je dobila dovolj dober razlog, da tega ne bo nikoli več poskušala – knjiga, ki jo je pred nekaj trenutki položila na polico je namreč neznano kako zdrsnila z nje in pristala kje drugje kot pa na njeni glavi. in za nameček je bila knjiga kar konkretna, ne pa kakšen tanek zvežčič, ki bi jo bolj pobožal kot poškodoval, tako pa je verjetno obstajala tudi možnost, da je staknila kaj hujšega kot samo udarnino. še nekajkrat je zaklela, nato pa se počasi in po vseh štirih odplazila v kopalnico, kjer se je postavila na noge ter v ogledalu preverila, kako je z njeno glavo. očitno je bila veliko pretrda, da bi jo lahko premagala zgolj navadna bukva in tako, razen velike buške, ni staknila ničesar hujšega. oddahnila si je, nato pa zmočila brisačo s hladno vodo in si jo pritisnila na boleče mesto. hlad je bil več kot prijeten blažilec bolečine in v trenutnem olajšanju se je naslonila na steno ob umivalniku, nato pa počasi spolzela po njej dokler ni pristala v sedečem položaju. zakaj za vraga so se morale take stvari vedno zgoditi prav njej in to ravno, ko je imela končno enkrat dober namen storiti nekaj koristnega? sredi njenih samopomilujočih misli jo je zmotilo glasno piskanje iz sobe in potrebovala je nekaj dolgih trenutkov, preden je dojela, da je to budilka na njenem telefonu. potrebnih pa je bilo še nekaj trenutkov, da se je spomnila, zakaj za vraga prekleta reč pravzaprav tuli v takrat je bila bolečina takoj pozabljena. oddirjala je v sobo in mimogrede utišala budilko, nato pa se pognala proti omari in iz nje potegnila kavbojke in majico, ki jih je med poskakovanjem navlekla nase, potem pa iz kovčka izbrskala še superge, pograbila torbico in zdirjala proti izhodu iz te razkošne hiše, v kateri je od nedavnega zopet bivala. budilka je namreč zvonila deset minut do štirih, da bi jo spomnila, da se mora odpraviti proti mestu, kjer se dobi s tereso in bilo je na dlani, da bo zopet ona tista, ki bo zamujala. pa saj bi se teresa do sedaj lahko že navadila – noemi je namreč praktično vedno prišla prepozno, saj je imela vse do zadnje minute v glavi tisti saj-imam-še-čas občutek. še najbolje je bilo, če se sploh ni dogovorila za uro in tako nihče ni prišel prepozno ali prezgodaj oziroma vsaj ona je mislila tako. z dolgimi koraki je vztrajno krajšala razdaljo med seboj in kavarno della pace, kjer je bila zmenjena s sestro in, kot običajno preklinjala sama sebe, zakaj za vraga se ni odpravila prej. pa tudi če bi se, verjetno ne bi pomagalo – bi se pa zgodilo kaj drugega, kar bi jo zadržalo in rezultat bi bila isti. ko je na obzorju zagledala znano kvarno ji je bilo že pošteno vroče in ko je končno sedla nasproti sestre je sopihala kot parna lokomotiva. ''vode!'' je bilo vse, kar je lahko rekla in svojo prošnjo naslovila na čednega natakarja, ki je s pladnjem ravno prihitel mimo, nato pa je iz mize pograbila meni in začela z njim mahati red svojim obrazom, da je povzročala prijeten veter. kar čutila je rdečico na svojih licih, ko je čez meni nasmejano pogledala namuznjeno temnolasko, ki je bila tik pred tem, da se bo začela na ves glas smejati. ''niti ne poskušaj!'' jo je posvarila, nato pa se široko nasmehnila ''in mimogrede, dober dan! lepo te je končno spet videti.''ji je pomežiknila, nato pa se je začela še bolj aktivno pahljati. njena kondicija je bila na dnu in nekje med premišljevanjem o tem in prihodom natakarja s pollitrsko steklenico vode se je odločila, da bo šla vsako jutro tekat, nato pa na svoj sklep pozabila s trenutkom, ko je po njenem grlu stekla čudovito hladna tekočina. na dušek je izpila več kot pol steklenice, nato pa jo je nazaj zaprla in si jo pritisnila na čelo. ''pozabila sem že, kako prekleto vroče je lahko v rimu…'' je zasoplo dejala, nato pa pozornost popolnoma posvetila temnolaski, ki je sedela nasproti nje ''no, draga moja, kar izkašljaj se – kaj je novega?'' se je zarežala in se udobno namestila, vedoč, da bo to še zelo dolg pogovor.

arthur maens · 4 Re: caffe della pace on Tor Feb 21, 2012 4:27 pm

arthur maens

3rd yeard of history

Število prispevkov: 281
Reputation: 89
Age: 15
Kraj: belgium, brussles
Belgium

[dorian]

njegove roke so mirno ležale na njegovih kolenih, glavo pa je imel naslonjeno na steni. videti je bilo kot bi spal, v resnici pa je imel oči na ozko odprte in je opazoval mesto. večino jutra je presedel ob velikanskem balkonu, ki je dajal čudovit razgled na celoten rim. čeprav ni bilo bog si vedi kaj, pa je belgijcu vseeno dajal razgled občutek veličine. s kavo v roki se je napajal kake pol ure, nato pa v roke prijel debelo bukvo in bral nadaljnih nekaj ur. kljub temu, da bi lahko namesto branja počel katere koli bolj pametne reči, je vseeno posedel ob balkonu do devetih. če odšteješ to, da je vstal že okoli šestih zjutraj je bil zbujen in urejen tipi topi. po jutranjem poležavanju in delanju praktično ničesar se je spravil teč, kot ponavadi. ne, ni bil tiste vrste športnika, ki je dneve prečepel v telovadnici, skakal s kolebnico in težkal uteži. take reči niso bile zanj, in glede na to da je imel še kar rad šport je ob zgodnjih jutrih tekel ob okolici. tako se je še najlažje nagledal rima v jutranjih urah, ko je bila pokonci le peščica ljudi. drugače pa so ostali spali in je bilo prav smešno iti mimo tržnic, ki so bile ponavadi nabito polne, sedaj pa tako prazne. tekel je do parka, se tam ustavil in naredil nekaj raztezalnih vaj. iz vodnjaka, kjer je tekla pitna voda je naredil nekaj požirkov in nato odtekel naprej. pri teku je užival kot nekako pri branju. sprostil je mišice, spomine in težave pa so misli dobesedno odplaknile stran in je na vse skupaj pozabil. čeprav ni ne vem kako rad gledal nogometa, rokometa, košarke ker se mu take reči niso preveč dopadle, je vseeno oboževal atletiko. ko je odtekel jutranjo špuro se je zatekel v manjšo kopalnico, ki si jo je delil z julianom. ni ga zanimalo kje je bil brazilec razen tega, da ga ni videl že skoraj dva dni. na kolidžih ponavadi ni nikogar brigalo zakaj te ni na predavanju, zakaj se zaradi zabave nisi vrnil domov še tri dni. ne, tu si bil svoboden kot ptič. letal si sem ter tja, pa ni nikogar skrbelo zakaj si spal najprej z eno in čez deset minut še z drugo. tu ni bilo staršev, ki bi ti lahko težili in ne učiteljev ki bi ti prepovedali delati kar ti je srce poželelo. čez hrbet mu je stekla ledeno hladna voda, da mu je za trenutek curek vzel sapo. namilil se je in spral z vodo. stresel je roke, noge in pograbil za toplo brisačo. okoli dvanajstih je prejel telefonski klic doriana. ni zavrnil njegove ponudbe, za enkrat še ni bil tako asociativen. čeprav bi ga mnogi označili za povsem ne- … nedružabnega? nikakor ni bil tak. to, da ni bil preveč zgovoren ali prasec še ni pomenilo, da je bil nedružaben. ja, poznal je veliko takih kot je bil dorian. nekoliko naduti, pametni kot ne-vem-kdo-al-kaj pa vseeno ga je imel za prijatelja. oblekel je prvo majico z omare in kavbojke, pa je bil že nared. do domenjenega mesta ni imel daleč. ko je vstopil v kavarnico je že na daleč lahko zagledala rjavolasca s katerim je bil domenjen. saj ni vedel kako bi opisal njun odnos. bila sta on in off. nekako mu je bil irec všeč, a včasih je imel občutek kod da se je v težavah znašel samo zaradi njega. ali je bilo to res ali ne, seveda ni mogel soditi. vseeno je prisedel k njegovi mizi in se mu nasmehnil. » dorian, hej. « kavarnica je bila na pol prazna. sedel je torej na stol in torbo, ki jo je nosil na ramenih odvrgel na tla. » em, ja vredu sem. pa ti? že dolgo se nisva videla. « na njegovem obrazu zapisano je bilo, kot da je imel divjo noč za seboj. kdaj pa kdaj je zraven potegnil še arthurja čeprav je imel ta v veliki večini drugo delo. mogoče je bil to le izgovor za to, da mu ni bilo potrebno iti ven v diskoteke, ali pa je bil preprosto tako zapolnjen človek.

dorian mason · 5 Re: caffe della pace on Tor Feb 21, 2012 5:00 pm

dorian mason

4th year of theater studies

Število prispevkov: 144
Reputation: 82
Age: 18
Kraj: wicklow, ireland
Ireland

[arthur maens]

kar je bilo ekstremno zanimivo na arthurju, je bilo to, da je bil fant zares postaven, lep, celo blizu popolnosti; moral je prekleto dobro skrbeti za svojo postavo, glede na to, kakšna je bila in brez problema bi si lahko poiskal kakšno dobro dekletce, ali pa mu morda ni bilo do tega? morda enostavno ni znal - v vsakem primeru se je dorian počutil, kot da bi mu nekako moral pomagati. navsezadnje se mu je fant smilil, ko je bil res 'dober', po drugi strani pa popolnoma izgubljen. "odlično, odlično," se mu je nasmehnil in k ustnicam dvignil svojo skodelico s kapučinom ter naredil majhen požirek, ob tem pa natančno preučeval arthurjev obraz. počutil se je kot nekakšen njegov mentor ali kaj takega, vsekakor neomajen, a istočasno tudi na nek hecen način ljubeč. fanta je imel iskreno rad, to, da ga je potiskal v težave, pa je bil preprosto znak dorianove nadutosti. tega se je zavedal in morda se je tu in tam počutil kot slab človek, ker je to počel, a vsekakor se ni imel namena boriti proti svoji nadutosti ali je celo odpraviti. bil je svoj lasten dorian gray, ki je bil v svoji osnovi odličen človek, pa so ga enostavno zunanje okoliščine pokvarile. pravzaprav je bil tragični antični junak; brez krivde kriv, brez slabega značaja slab po značaju. "imam zgodnje jutro in ves dan se že krasno relaksiram," se je namuznil, zavedajoč se, da takih dni več ne bo veliko; ko se bo študij začel, se bo po eni strani vse preveč posvečal igri, po drugi strani pa bo vse preveč hotel divjati, se zabavati na kar največ zabavah in si priboriti kar največ deklet. takšne sprostitve, kot jo je prakticiral zdaj, še dolgo ne bo deležen. sicer ga tudi hektika šolskega leta ni motila, istočasno je užival tako v tem, kot v onem. komaj je čakal predavanja in druženje z najrazličnejšimi kolegi igralci iz premnogih držav po svetu, komaj je čakal njihovo polomljeno angleščino in slabo sposobnost komuniciranja, istočasno pa velikansko vnemo in igralsko trmo. "in prav zares se že lep čas nisva videla," je pokimal in segel po škatli marlboro cigaret, ki so samevale na mizi. prižgal si je eno izmed njih in vdihnil odličen okus kvalitetnega tobaka v svoja pljuča. izdihnil je, da se je med njima pojavila majhna meglica, ki se je kaj hitro dvignila proti nebu. "vesel sem, da si se takole pozitivno odzval na najino kavico." pri arthurju zares nikdar nisi mogel - zares - vedeti. navsezadnje je imel občasno neke čudne stvari, s katerimi se je bavil, zaradi česar je zavrnil dorianova povabila na kakršnokoli zabavo in le redko se mu je pridružil ob večerih; za kave je bilo sicer drugače, tukaj se je praviloma pridružil. "kaj si počenjal zadnje dni? kaj zabavnega?" se je pozanimal z iskrivim nasmeškom na obrazu. kljub temu, da si nista zaupala vsega, o čemer sta govorila, je občasno debata nanesla na dekleta in doriana je venomer zanimalo, kako je z njegovim varovancem in ljubezenskimi afericami, ki jih morebiti prakticira. in vendar se je zdelo, da fant še zdaleč ni bil tako živahen, kot je bil dorian sam. "si se spoznal s kakšno simpatično gospodično?" jasno je bilo, da bo, če bi seveda arthur na to vprašanje odgovoril pritrdilno, dorian zahteval vse: ime, izgled, nacionalnost, še kakšno pikro podrobnost. ni bil kot kakšna naivna pička, ki bi hotela slišati, kako je njena najboljša kolegica spala s tem ali onim tipom, vseeno pa je od arthurja hotel slišati vse, ker se je nekako, bog ve zakaj, čutil odgovornega zanj. "in kako se navajaš na mesto?" je še mimogrede navrgel nekaj preprostega, podobno pogovoru o vremenu. nekaj sproščujočega, pri čemer ga odgovor prav zares niti ni zanimal. navsezadnje ni imel ravno izbire, vsak izmed njih se je na mesto enostavno moral navaditi, ker so tukaj preživljali celo leto. če mu ni bilo všeč, bog mu pomagaj, česa drugega pa tako ali tako ni bilo na razpolago.

aurora marano · 6 Re: caffe della pace on Čet Feb 23, 2012 12:29 am

aurora marano

2nd year of art history

Število prispevkov: 116
Reputation: 36
Age: 22
Kraj: napoli, italy
Italy

for

words

note

outfit

sredi popoldneva je stopala po ulicah rima in še vedno ni mogla verjeti s kom se namerava dobiti. pred nekaj dnevi jo je kot za šalo poklical njen najboljši prijatelj theo in jo obtožil zakaj si že končno ne vzame časa zanjga in da gre na pijačo z njim in sledila je še marsikatera obtožbica, dokler njeni možgani niso končno skapirali, da vse skupaj nekam smrdi in je veselo ugotovila, da se ve rimu na izmenjavi znašel še drugi njeni najboljši prijatelj. le kdo bi si mislil, da bo lahko v istem letu preživljala čas z dvema prijateljema, ki sta ji bila najbolj ljuba od vseh, ki jih je kdajkoli uspela spoznati. med njimi je bila ogromna razdalja, ki se je ni dalo prehoditi v desetih minutah. k theu bi se sicer lahko odpravila tudi peš, ampak raje ni razmišljala koliko časa bi trajalo - najbrž celo večnost in bi se že oba korenito postarala, ko bi naposled le potrkala na njegova vrata že vsa stara in betežna s šklepetajočimi se kostmi, ki bi že odslužile svoje. in komaj se je zadrževala, da ne bi kot norica stekla po ulicami do kavarne, kjer sta bila zmenjena, saj ni mogla čakati niti minutke več, da po vsem času spet uzre njegovo obličje. še vedno se je odlično spominjala kdaj sta se prvič spoznala. bilo je nekaj let nazaj, ko je živela par mesecev na nizozemskem in sta skupaj obiskovala tamkajšnjo srednjo šolo, a nista obiskovala samo iste srednje šole, ampak se je na skupnih obiskih našel tudi tečaj kreativnega pisanja za katerega se je v tistem času zanimala aurora. kasneje ni nikoli več nič napisala - le nekaj pesmi, ki pa niso bile omembe vredne v primerjavi s theom in njegovimi deli katera bi se gotovo lahko kosala tudi s profesionalci. velikokrat ji je poslal kakšen osnutek svojega rokopisa, ki ga je z veseljem prebrala in kasneje podala svoje mnenje in kakšno opombo, če jo je imela. nič ne bi imela proti, če bi sedaj spet dobila v roke kakšen njegov novi rokopis. včasih mu je njegov talent skoraj zavidala, a ker je imela dovolj svojih, je bila vesela zanj, da je našel nekaj kar mu je všeč. mnogi niso nikoli v življenju odkrili tistega kar bi želeli početi pa najsi je šlo samo za priložnostno dejavnost, konjiček. raje si ni predstavljala občutka povprečnosti in da se v ničemer posebej ne odlikuješ. že tako je imela polno težav samih s sabo in zares ne bi potrebovala hladnega tuša še pri slednjem - več kot preveč ga je bilo že drugje. nekje pa se je morala tudi njej enkrat za spremembo nasmehniti sreča - bilo bi edino pošteno, kajne?

umaknila se je še nekaj tistim zadnjim turistom, ki so po rimu strašili z gromozanskimi fotoaparati okoli vratu, nato pa le prispela do vrat caffeja della pace, kjer sta bila zmenjena. upala je, da mu bo brez težav uspelo priti do sem ob njenih natančnih napotkih, ker ni bila ravno prepričana koliko se njen prijatelj že kaj znajde v rimu, ki ga je aurora poznala že kot svoj lasten žep, čeprav se je seveda tudi sama še izgubila ali zašla. še v rodnem mestu neaplju se ji je to velikokrat dogodilo, ko je njen orientacijski kompas zatajil in jo pripeljal nekam v neznano. navigacijske napravice v glavi pač ni imela vgravirane, čeprav ji gotovo ne bi škodilo. odrinila je težka vrata, ki so vodile v prijetno notranjost, vendar se je med vrati premislila jih zaprla nazaj in raje sedla za mizo, ki je bila postavljena zunaj pred kavarno, saj je bilo škoda lepega vremena zapravljati notri med štirimi stenami, ko bo kasneje v jeseni in pozimi še dovolj časa, da se boš skrival nekje na toplem pred mrazom, ki bo bril zunaj. natakarju je nakazala, da bo počakala na prijatelja, ko se je prepričala, da theo še ni prispel in da jo po večini obkrožajo samo domačini, ki so glasno klepetali o vsem in ničemer, ko so do nje prihajali njihovi glasovi. včasih se ne bi nič pritoževala ob sposobnosti utišanja vsega tega hrupa in čebljanja, ki jo je obkrožal na vsakem koraku. nekje od zadaj je zaslišala znan glas s katerim je še pred nekaj urami govorila po telefonu, da se je sunkovito zasukala na stolu in skočila pokonci na noge. "živijo!" je veselo vzkliknila v nizozemščini, ki jo je kot nekaj drugih jezikov tekoče govorila. planila mu je v objem, nato pa se skoraj v zadregi umaknila, saj to vedenje ni bilo značilno za vedno umirjeno auroro, a res je bila vesela, da se naposled le spet srečata in ni mogla zadržati veselja in evforije. "upam, da nisi imel težav priti do sem," je nato še vedno z veseljem v glasu nadaljevala in mu pomignila naj sede na prosti stol. "kako si? kakšen se ti zdi kaj rim?" ga je skoraj zasula z vsemi vprašanji in se pričakujoče zazrla vanj. v njegovi družbi je sproščena kot v nobeni drugi moški družbi. pozabila je na zadržanost, zardevanje in zadržke. bila je le mlada svetlolaska, ki je manj resnobno gledala v svet.

arthur maens · 7 Re: caffe della pace on Pet Feb 24, 2012 3:32 pm

arthur maens

3rd yeard of history

Število prispevkov: 281
Reputation: 89
Age: 15
Kraj: belgium, brussles
Belgium

[dorian]

ni vedel kaj naj bi pomenilo, da se je že vse jutro relaksiral, kaj preveč dobrega pa zagotovo ne. kolikor je poznal doriana je vedel, da se je vedno znašel v težavah kar pa seveda ni pomenilo, da se iz le teh ni znal izkopati. dorian je bil en poseben tip človeka, seveda je spadal med arthurjeve prijatelje in kakopak je z njim preživel kar se da veliko časa. pa je bil navsezadnje povsem drugače od belgijca, čigar obnašanje je bilo umirjeno in prijazno. dorian pa je bil razrajan in nič kaj zadržan. veliko ljudi si takih ljudi ne bi želelo imeti ob sebi, če že ne drugega bi jim predstavljali grožnjo glede drog, mamil in vsega česar dorian verjetno sploh ni ne vem kako užival. arthurju je predstavljal izziv, nič kaj drugega. » ja že kar nekaj časa je minilo. saj, ne da si ti kriv za to ampak nekam dolgo časa se nisi oglasil pri meni. « koža se mu je naježila ko je vanj dahnil oster dim smrdljivega tobaka. ni mogel opazovati kako je kvaril svoje telo, njemu pa ni bilo videti nič kaj manj slabše. nasprotno, od navdušenja nad kajenjem se je rezko nasmehnil in roko s cigaretom spustil k tlom, kot bi ga hotel vsak čas vreči nekam daleč proč. odločil se je, da se za njegovo odločitev ne bo zmenil, bil je dovolj star, da je vedel kaj je dobro in kaj ne. v roke je vzel meni in ga na kratko prelistal. ni nameraval piti kave, kaj bolj toplega pa mu v tistem trenutku tudi ni preveč pasalo. če bi naročil sok, bi ga natakarica gledala po strani, zato se je odločil za irsko temno pivo. cene v italiji so bile nenormalno visoke, proti belgiji kjer je bila steklenica navadnega piva dobra dva evra, je tukaj le ista količina stala skoraj tri evre pa še malo.
» zabavnega? ah, šel sem na welcome sigma zabavo. šel sem v mesto in se skoraj tri tisočkrat izgubil v teh majhnih zakotnih ulicah. « skorajda je pričakoval, da ga bo pričel spraševati o dekletih, na temo na katero sta naletela kar pogostokrat. razen tega nista imela veliko skupnega, čeprav naj bi veljala za dobra prijatelja. » pa sem res. « je mirno dejal in z mislimi odtaval k avery, svoji novi prijateljici, noemi ki jo je po dolgem času zopet srečal, catalin in še mnogim drugim. » ampak verjetno na njih niti ne gledam kot na ljubezenska dekleta, mogoče na cat. « kljub svoji dobri volji mu ni želel povedati preveč. navsezadnje ni verjel v ljubezen na prvi pogled, vsaj za sedaj še ne. in če naj bi to res obstajalo in bi bila ljubezen na prvi pogled resnična, zakaj potem ni že imel dekleta? mogoče z njimi ni znal pravilno ravnati, mogoče je bil preveč podobne ščenetu in ni bil pravi pes kot dorian. » pa ti? si že kako podrl ali se še navdušuješ nad čudom italijanskih babnic? « z roko si je razmršal lase in pustil, da so mu padali mimo oči. nasmehnil se je svojemu sogovorcu in nemo zrl vanj, kot bi pričakoval, da bo vsekakor odgovoril pritrdilno na njegovo vprašanje. » rim je čudovit. čeprav nekoliko čudno razporejen in se v njem zgubim v eni minuti. samo ne sprašuj kolikokrat sem že zataval. no ja, če ne bi bilo ave bi bil pomojem nekje na kakem smetišču in bi ne ve de spraševal za pot. saj ti pravim, tile italijani ne znajo niti pikice angleško. če pa že, je še to takšen polom, da zaradi naglasa nič ne razumeš. « pikro se je nasmehnil in zavil z očmi. po kakih desetih minut čakanja je k njima pristopila postavna italijanka in zamomljala nekaj v italijanščini. » irsko temno pivo. « je v angleščini dejal in se ji nasmehnil. z telesom je bil obrnjen proti rjavolaski, ki se je navdušeno nad njegovim nasmehom začela smejati in se komajda zadrževala, da ne bi spustila pladnja polnega umazanih črepinj, ki ga je držala v roki.

dorian mason · 8 Re: caffe della pace on Pet Feb 24, 2012 5:14 pm

dorian mason

4th year of theater studies

Število prispevkov: 144
Reputation: 82
Age: 18
Kraj: wicklow, ireland
Ireland

[arthur maens]

nasmehnil se je, ker je znal razbrati arthurjev sarkazem v stavku. kakopak, sam je bil kriv, a kaj je mogel, ko pa je bil zadnje dni takole omrežen iz vseh strani s predstavnicami ženskega spola, da sploh ni vedel, kje se ga drži glava. vedel je, da arthur ni ravno užaljen ali karkoli takšnega, vseeno pa mu je, kakopak, mladenič z veseljem navrgel krivdo pred nos, če jo je le našel. ni ga motilo, nasprotno, na fanta je bil ponosen, ker se je postavil zase; večkrat bi moral storiti kaj takega. "oprosti mi arthur, vem, ni ravno lepo od mene," je priznal krivdo in pokimal z glavo, ker sploh ni imel namena tajiti. zanemarjal je svojega prijatelja, ker so se mu zdele bolj pomembne druge reči; sploh ni mogel tajiti, da je razvajen prasec, takšen je pač bil, tako je pač deloval. arthur ni bil edini, ki ga je preprosto izoliral, kadarkoli se mu je zazdelo - pravzaprav je imel fant srečo, da se mu je še sploh posvečal, ker bi ga lahko že davno pustil za seboj. dorian se je zavedal, da je poln samega sebe, še več, veliko prepoln za lastno dobro, toda kaj je mogel, ko pa je enostavno čutil lastno superiornost kot nekaj samoumevnega in vsakdanjega. "zadnje čase se enostavno dogaja preveč reči in še sam postajam malce izgubljen. obljubim, da ne bom več pozabljal nate, je prav?" se je pozanimal in dvignil skodelico k ustom, s svojimi svetlečimi in iskrečimi očmi pa je še kar motril svojega prijatelja."oh, seveda, ti sigma srečnež," se je nasmejal, ko se je spomnil na dejstvo, da je njegov prijatelj v bratovščini; zares mu ni bilo niti malo jasno, kako je tak tip osebe prilezel v najbolj prestižen klub na kampusu, a navsezadnje mu je seveda privoščil vse bonitete, ki si jih je s tem pridobil. zaslužil si je čimveč zabave. "in kdo je ta neznanka, ki jo imenuješ s skrivnostnim vzdevkom cat?" se je pozanimal z veliko večjim zanimanjem, kot glede vsega ostalega. da, zares ga je še preveč zanimalo, kdo je v arthurjevem življenju; če ga je omrežila kakšna skrivnostna italijanka, pa še sploh. navsezadnje mu je to še bolj privoščil kot sigmo in ostale traparije; dejstvo, da si je fant našel neko dekle, ga je takoj razveselilo, a seveda je moral izvedeti še več - pri samem imenu se ni imel namena ustaviti. "no, saj veš.." je skomignil z rameni, ker je bilo več kot jasno, da si je privoščil že precej italijank, pa tudi nekaj deklic iz ostale evrope ali celo sveta. erasmusova izmenjava je bila približno podobna nebesom seksa v njegovi iluziji. ni bilo važno, če so bila dekleta v zvezah ali samska, prej ali slej so se vse predale užitkom, ker so vedele, da njihovih izbrancev ni bilo v družbi. "tu in tam si moram privoščiti zabavo, kajne? sploh pa je ta izmenjava kot največje kurbišče italije, se ti ne zdi? dekleta se kar vse povprek ponujajo, kot kakšne poceni prostitutke." in res je bilo tako, res je mislil tako, četudi je vsa dekleta, s katerimi je kaj imel, seveda tudi spoštoval. in vseeno se mu je zdelo naravnost smešno, kako hitro so se prepustile; kot ne bi imele prav nobenih zavor. očitno je bila irska veliko bolj konzervativna kot preljuba italija in to je bil eden izmed razlogov, zakaj mu je rim tako hitro in uspešno prirasel k srcu. "prav imaš, res je prekleto komfuzno, četudi moram priznati, da mi je prav všeč takšen, kot je. wicklow je tako depresiven, rim pa je veličasten, zares irealen," se je namuznil ob svojem opisu večnega mesta, ki ga je imel v teh nekaj tednih tako zelo rad. ob tem se je spomnil, da je arthur omenil še eno ime in vsekakor se je imel namen pozanimati tudi o tem; bilo je, kot bi mu metal kosti in dorian se je nanje vedno nemudoma odzval. "in kdo je ave?" preko mize mu je pomežiknil, da bi pokazal, kako všeč mu je, ko arthur govori o svojih prijateljicah. "ne skrbi, saj ne bom izrabil podatkov ali karkoli takšnega, samo zanima me, s kom se družiš in kaj se dogaja med teboj in temi ljudmi." skomignil je z rameni, ker preprosto ni hotel, da bi ga arthur grobo zavrnil, češ da o teh rečeh ne bo govoril. saj ni šlo za neko prekleto državno skrivnost ali kaj takega, mar ne? in četudi jih je porival ali pa šele spoznal - dorian je preprosto hotel vedeti. s pogledom je švignil proti kelnarici, drugi kot tisti prej, ki jo je arthur z neznano kretnjo očitno spravil v smeh; ljubko se je hihitala kot mlado dekletce in se nazadnje odpravila iskat naročilo. pomenljivo je pokimal svojemu sogovorniku, da bi mu pokazal, da popolnoma podpira njegove šarmerske sposobnosti.

teresa accardo · 9 Re: caffe della pace on Sob Feb 25, 2012 3:08 pm

teresa accardo

2nd year of art history

Število prispevkov: 604
Reputation: 167
Age: 18
Kraj: verona, italy
Italy

noemi

, my lovely sis :] here is 891 words for you and teresa is looking like this. and sorry about late :3 my inspiration are the killers

»kavo z mlekom lepo prosim. in velik kozarec vode poleg,«

»tudi tebe sestrica res. saj se nisva videli že hm, dobre štiri dni.«

»ravno toliko kot v veroni dragica,«

»ne smej se ker niti najmanj ni smešno.«

»če bi to vedela pred začetkom, nebi nikoli pristala na tvoj predlog, da zamenjvala sostanovalce,«

»sicer pa glede na to, da je polovica mojih oblek zletela skozi okno, druga polovica pa je zaplavala v banji polni vode,«

»lahko pričakuje, da mu bom vrnila. tako ali drugače.«

»res nevem kaj je tako zakon na njem, da se družiš z njim,«

»in ti? kako si ti preživela prve dni v rimu?«

arthur maens · 10 Re: caffe della pace on Ned Feb 26, 2012 7:19 pm

arthur maens

3rd yeard of history

Število prispevkov: 281
Reputation: 89
Age: 15
Kraj: belgium, brussles
Belgium

[dorian

]

saj je nekako imel namen da bi igrnoriral vso to njegovo domišljavost. pokimal je in se nasmehnil. » vem, vem. trenutno poteka največ zabav in sploh ti, ki jih ne vem kako zelo obožuješ se jim verjetno ne moreš upreti, ne? « saj ni vedel kako naj reagira na njegovo klepetanje. oh, dorian je bil že tako ali tako drugačen od njega. ni imel pojma, kje sta se sploh spoznala in kako sta prišla vštric. za svoje pojme je bil belgijec tako ali tako povsem drugačen in večino časa, ki ga je preživel z njim je dobesedno najebal in zaradi irca pristal v težavah. saj ga ni krivil, sam je bil tako neumen in mu je sledil v vsaki reči, pa vseeno je delček krivde letel tudi na doriana. » ja, jaz sigma srečnež. saj nimaš pojma kako zelo sem bil presenečen ko sem dobil vabilo po pošti. vila je, vau velikanska, najlepša in še lepša kot si lahko predstavljaš. res bi lahko enkrat prišel pogledat kako zelo dobro živimo v njej. no ja, pa če prideš na zabave imaš možnost, da te povabimo med svoje. « delček sekunde je obžaloval kar je dejal. ne, ni si želel, da bi bil dorian v sigmi. ne zaradi tega, ker je on tam pač pa zaradi boječega se izraza na njegovem obrazu. bal se je, da če bi živel z njim bi to vse skupaj pokvarilo in ne bi mogel biti tak kot je. saj ga ni silil v nič, pravzaprav mu je samo dajal tisti delček dobre samopodobe, samozavesti, ki jo je fantu primanjkovalo pa je vseeno kdaj pa kdaj čutil, da mu ob njem ni bilo ne vem kako prijetno. po drugi strani pa je privoščil tako dobro nagrado vsakomur, ki ga je poznal. med njimi seveda tudi dorianu ki je glede na njegovo reakcijo postal nekam dobre volje. ali pa je bilo to mogoče zaradi deklet, ki jih je arthur omenil? kakorkoli že ob omembi cat se je dorianu zmešalo v glavi. na obrazu se mu je zarisal velikanski bedni nasmešek, ki bi majhne otroke spravljal v obup. prekleto, ta tip je bil tako zelo potreben. » heh, cat? catalina vittoria allegri, saj ne poznaš. « njegove besede so bile nerazločne, momljal je kot bi si želel, da ga to v trenutku ne bi več tako izrazito zanimalo. ni imel nič proti temu, da sta govorila o njegovih dekletih, kadar pa je tema nanesla na dekleta, ki so bila všeč arthurju je imel le ta vedno občutek, da so imele že opravka z dorianom. niti si ni upal pomisliti kaj vse je lahko ta potrebnež počel z njegovo izbrano prijateljico. res je bilo bolje, da mu ni omenjal noemi prijateljice iz preteklosti in maisy s katero se je dajal dol najmanj enkrat na teden. no, njegovo spolno življenje niti ni bilo tako slabo, če si pogledal da je spal s puncami že neštetokrat. a taki kot je bil na primer dorian tega ni so vedeli, mogoče tudi niso želeli slišati in je bilo slo po pomoči takim kot je arthur večja. » prostitutke? no, če jim ti tako praviš. meni se zdijo bolj kot ene potrebne krastače ki kar čakajo da jih bo človek obletaval. ampak se meni ne da tega početi. hočem reči, ne da se mi truditi. « zasanjano je zazehal in mu pomignil proti miniju. » ne da se mi truditi samo zato, da bom seksal in bodo nato odšle in jih ne bom več videl. raje imam take, ki pač dajo ne samo enkrat. « ugriznil se je v ustnico, kot ne bi čisto on govoril ampak nek drug človek v njegovem telesu. kaj se je dogajalo z njim? tako si je želel,d abi tepcu dokazal da ni smo miren nepotreben človek, zaboga milega bil je arthur! » no, bruselj je meni osebno lažji za neizgubiti se. je pa res, da je rim precej interesantna zadevica, če veš kaj mislim. ljudje so lizunski ampak mi je italija na sploh res všeč. « darežljivo se je nasmehnil in si razmršal frizuro. le kaj bi dal, da bi vedel v čem je v tistem trenutku premišljeval. mogoče o tem kako neumen je lahko dase druži s tako šlevo kot je arthur? prekleto, mu bo že pokazal hudiča! » ave, je avery. domačinka, nekako. skorajda res zelo zelo dobra prijatelja sva in ja no razkazovala mi je mesto in pač nekako hodiva ven. nimava nobene zveze ali kaj podobnega, ne skrbi. « kot bi čutil, da jo pozna se je bebasto nasmehnil. » saj vem, da jih ne boš. me bolj kot vse to zanima če si ti kakšno pomembno srečal? « pozabil je na natakarico, ki se je končno le sklatila z njune mize, bolj mu je bilo pomembno kaj bo dorian rekel na vse to.

théo maarten · 11 Re: caffe della pace on Ned Mar 04, 2012 8:25 pm

théo maarten

4th year of art history

Število prispevkov: 197
Reputation: 79
Age: 18
Kraj: rotterdam, netherlands

[FOR

aurora] sorry for waiting. :3

aurora

ah, kje - tukaj sem že od avgusta, mesto imam že v mezincu. nikakor se ne bi mogel izgubiti,

super sem,

"mislim, da ni dovolj presežnikov s katerim bi lahko opisal mesto. čudovit, barvit, živahen, uživam v vsakem dnevu."

spremenila si se,

"uh, ne morem verjeti, da je minilo že skoraj pet let odkar sva se nazadnje videla?"

aurora marano · 12 Re: caffe della pace on Pon Mar 05, 2012 11:34 pm

aurora marano

2nd year of art history

Število prispevkov: 116
Reputation: 36
Age: 22
Kraj: napoli, italy
Italy

for: theo smitten

words: 812

če so jo kdaj od trenutka, ko sta se uspela zmeniti za srečanje, obhajali mešani občutki ob vnovičnem snidenju so se radostno rešili okov njenega kančka strahu in pobegnili v zrak sončnim žarkom naproti. komaj je lahko verjela, da ga ima pred sabo in bi se ga lahko dotaknila, če bi se le nagnila čez mizo in bi z dotikom preverila, da ni samo plod njene bujne domišljije, ki ji je včasih jo znala zagosti, da ni bila prepričana kaj je res in kaj daleč od resničnosti. možgani se na srečo niso poigravali z njo v paketu s svetlobo in pred njo ustvarjali iluzijo. nore gobice res niso bile del njenega današnjega kosila, da bi jo obhajale halucinacije. spremenil se je in bil drugačen od tiste podobe slike, ki jo je imela v glavi - kar ni bilo nič nenavadnega - navsezadnje se nista videla najmanj pet let in koliko se je v tem času spremenila šele ona, ko ni več okoli strašila s svojimi očali, ki so vsakogar spravile v beg, če že ne v večno zbadanje s piflarko in očalarko ter še čim hujšim. thea pa zanimivo njena neprivlačna zunanja podoba ni odbijala, kot bi uspel videti za kuliso, ko nihče drug ni videl - vse skupaj pa je najbrž uspelo imeti opraviti še s tem, da sta bila oba odpadnika in bila potisnjena v kliko družabnih izmečkov, ker zaradi teh ali onih razlogov nista ustrezala nekim nenapisanim merilom. svet je bil vedno hudoben do tistih, ki so bili drugačni. aurora bi se skupaj s spremembo videza lahko spremenila v vzvišeno osebo z zgrešenimi nazori, v eno izmed tistih popularnih deklet, ki jih je poznala cela šola in jim klečala pred nogami, da so lahko s svojimi visoki petkami hodile po njih - a ostala je enaka kot je bila nekaj let nazaj. še vedno mehka duša, mogoče za odtenek manj sramežljiva, ampak res samo za rahel neznaten odtenek. nekaj modnih popravkov ni moglo spremeniti njenega značaja - njene ljubezni do baleta, umetnosti, glasbe, knjig in umirjenosti. jo izoblikovati v neko novo osebnost, v nekaj kar so bili drugi in ne aurora. seveda pa jo je zanimalo koliko se je spremenil theo od nazadnje, ko sta se videla in si obljubila, da bosta ostala prijatelja in se še videla. videla se žal nista vse do danes, prijatelja pa sta ostala. pred časom je sicer bila spet na nizozemskem, a sta se žal ravno zgrešila in jima ni uspelo izpolniti še drugega dela dane obljube. "ja? potem si pa res že imel čas, da si si v večini vse ogledal. ampak bolj me zanima, zakaj me nisi že prej poklical, če si že od avgusta tukaj," ga je narejeno jezno pogledala, a se ob tem nasmehnila in samo zmajala z glavo. ob hitrem odgovoru je vprašujoče privzdignila obrv neprepričano, da ji je govoril resnico, a ni hotela že na začetku siliti vanj z nepotrebnimi vprašanji. in navadila se je, da je včasih boljše, da pustiš človeka na miru in se ti kasneje sam izpove, če se želi. cenila je zasebnost, zato tudi njej ni bilo všeč, če se je kakšna zgaga spomnila vanjo siliti z neprijetnimi vprašanji. "me veseli, da ti je všeč. mesto je zares osupljivo in čudovito..." je naredila kratek predah in se čez mizo nagnila k njemu "...ampak neapelj je še mnogo osupljivejši," je dodala z zarotniškim nasmeškom. "nekega dne te moram peljati še tja na obisk - da vidiš kaj je to prava italijanska lepota," se je namuznila ob hvalisanju njenega rodnega mesta, ki ga je roko na srce - še sama bolj ali manj spoznavala. poznalo se je, da je večino življenja preživela zunaj v tujini in se ni z drugimi domačimi otroci podila po ulicah in odkrivala skrite kotičke. "in italijanščina? še kaj znaš?" je imela polno vprašanj zanj, da sploh ni vedela kje naj začne, morala bi si napisati kar seznam - kot tisti nakupovalni. dlje je gledala vanj, vedno več stvari se je spominjala iz časa, ko sta ga preživljala skupaj - spomnila na vse tisto, kar je mislila, da je že zdavnaj pozabila. "vem, ampak samo na zunaj. še vedno sem tista stara siva miška kot sem bila nekoč," so je ji lica v zadregi nežno obarvala in se je s prsti dotaknila obraza, kjer ni bilo več očal, aken in v ustih zobnega aparata. "kajne? ravno prej sem razmišljala o tem kako dolgo je že od tiste srednje šole in najinega tečaja," se je mehko zasmejala ob spominu na njeno komaj slišno plašno branje pred tistim razredom nadobudnih bodočih pisateljev. sama nikoli ni bila nekaj preveč dobra v tem, uspelo ji je sestaviti kakšno kratko zgodbico, pesem - in prav slednje je morala na glas brati pred vsemi. "ampak tudi ti si se spremenil - staraš se," mu je še vedno v tihem smehu skoraj poočitala, češ le kako si drzneš.

dorian mason · 13 Re: caffe della pace on Pet Mar 09, 2012 2:07 pm

dorian mason

4th year of theater studies

Število prispevkov: 144
Reputation: 82
Age: 18
Kraj: wicklow, ireland
Ireland

[arthur maens]
honey i am terribly sorry that you had to wait so long. malo sem mela writer's block, but i'm all better now. :3

seveda ni bil neumen, v arthurjevih besedah se je jasno kazal skriti podton užaljenosti, a tega je lahko, ker je bil sam enostavno dovolj spreten, gladko ignoriral. ni se imel namreč namena igrati nekih igric usmiljenja s fantom; ni se imel namena opravičevati s solzami v očeh, še to formalno opravičilo, ki ga je izustil prej, je bilo bolj ali manj enostavno družbeno pravilo; če ti nekdo nekaj očita, se opraviči. ni mislil resno, govoril je enostavno tako, kot je bil vajen govoričiti; četudi je šlo za popolne laži, jih je izgovarjal z vso resnostjo na obrazu, med tem ko je tu pa tam ton v njegovem glasu kazal na to, da ne misli ravno resno. ob njegovih besedah, pri katerih je zadel v terno, je dorian samo razširil roke v znak odobravanja. "še predobro me poznaš, dragi moj," se mu je široko nasmehnil v znak odobravanja. da, ni se ogibal zabavam, če so bile le dobre in če so ponujale kar največ, kar so premogle. bil je izbirčen, o tem sploh ni bilo dvoma, a zadnje dni je rim ponujal samo zabavo prve vrste, ki pa je bila definitivno dorianu pisana na kožo. "sliši se zares prestižno in ponudba zveni dobro," se je namuznil, ob tem pa mu ni ušla trenutna panika, ki se je kot duh priplazila na arthurjev obraz in se tudi prav hitro splazila iz njega. česa pa se je bal, dorianove družbe? ni mu mogel zameriti, navsezadnje je bil fant njegova boksarska vreča, ne da bi se tega zares zavedal, a vseeno bi pričakoval veselje na njegovem obrazu ob misli, da si bi morda lahko delila stanovanje v vili. ah, kakorkoli že, šlo je za nek nenaraven prestiž, ki se ga dorian ni biti branil, niti ni hrepenel po njem. kar je prišlo, je pač prišlo; če bo kdaj prišla bratovščina, bi se tega seveda še kako veselil, a ni šlo ravno za zadevo, ki bi burila duhove v njegovih mislih. še zdaleč ne. ob imenu, ki ga je arthur izdal, se je preko njegovega obraza nenadzorovano razlezel nasmešek. pa ne kje njegova catilina, s katero si je delil toliko krasnih skupnih trenutkov, da je občasno celo pomislil, da bi tako spretno žensko v postelji moral poročiti. a kajhitro je z mislimi skočil nazaj. arthur jo je omenil kot nekakšno morebitno ljubezen, kajne? potem bo morda vendar bolje, da svojo zgodbo s to lepotičko enostavno izpusti, da ga vendarle ne spravi na kolena. "tako?" je prikimal, nasmeška pa iz ustnic kar ni in ni mogel izbrisati. "in ta catilina vittoria allegri.." je ponovil ime, ki mu je bilo v resnici še kako znano. "si.. zaljubljen vanjo ali kaj takšnega?" se je mirno pozanimal in odmaknil pogled k svoji skodelici kave, v kateri je ostalo samo še nekaj požirkov. dvignil jo je k ustom in izpraznil, nato pa segel po kozarcu vode, ki ga je prejel zraven in splaknil kavni okus. lahko bi razumel, če bi se arthur zaljubil vanjo. bila je ekstremna zapeljivka, istočasno pa čudovita oseba. kdorkoli bi se lahko zaljubil vanjo. "ali.. spal z njo? ali kaj?" vrtal je previdno, navidez brez nekega motiva; preprosto zato, ker ga je, kot prijatelja - zanimalo, kaj se dogaja njegovemu prijatelju. prekleta catilina, bila je prav toliko spretna, kakor on sam. očitno je bilo, da je bila nekakšna ženska verzija njega in iskreno je lahko priznal, da ga je to na njej prekleto privlačilo. "različne fraze, isti pomen," je zamahnil z roko, ko je arthur z drugimi besedami opisal dekleta, ki so se tukaj razkoračila, ko si jim rekel živijo. da, šlo je za prekleto kurbirsko mestece, pa še kar ni vedel, ali mu je to všeč, ker je seksal več, kot ponavadi, ali pa ne, ker mu pravzaprav nič več ni predstavljalo izziva. najbrž je bil ravno v tem čar večnega mesta, kajne? "kakor komu, bratec," se je nasmehnil in se stegnil preko mize, da ga je lahko kratko potrepljal po ramenu. "a navsezadnje imaš prav. kaj bi se trudil, če od tega razen tvoje izpraznitve ni nekega haska.." pokimal je in se znova naslonil na naslonjalo svojega stola, na obrazu pa se mu je spet lesketal nasmešek. arthur se je počasi spreminjal in vsaj delež zaslug za to je upal ponosno pripisati sebi. četudi ga je fant na trenutke sovražil, ker je morda nekje v podzavesti vedel, da ga dorian samo izkorišča, se je zdelo, da se je, morda tudi proti svojim željam, po dorianu tudi zgledoval. in to ga je navduševalo in razveseljevalo. samo pokimal je njegovim besedam o bruslju in rimu, saj zares ni imel kaj za dodati, nato pa z toliko večjim zanimanjem prisluhnil o tem, kar je imel povedati o avery. "ha," se je namuznil, preko njegovega obraza pa je šinil podoben nasmeh, kot prej pri omembi catiline. "avery pa poznam, moja cimra je. super deklina, izjemno privlačna." skomignil je z rameni, kot bi hotel pokazati, da kdo ve, kako se bo končalo za to dekle, nato pa se s pogledom ponovno vrnil k arthurjevemu. "saj veš kako je z menoj, vsak dan znova se zaljubim," je skomignil z rameni, četudi je imel ob teh besedah pred očmi eksplicitno osebo - roselyn; o kateri pa vsekakor ni imel namena govoriti arthurju. bilo je, kot bi pred njim držal nekakšen ščit mogočnosti, ki se bi porušil, če bi mu priznal, da je sposoben gojiti pristna človeška čustva. "spoznal sem kar nekaj simpatičnih francozinj in da sploh ne govorim koliko domorodk, ki so več kot očitno navdušene nad tujci.." zvito se je namuznil. "srečal sem nekaj starih znank, ki so besne name in nekaj takih, ki jih je bilo zares krasno videti.." roselyn. moral bi ponovno govoriti z njo. "ampak konec koncev ni nikogar tako zares posebnega." pa čeprav je bila to tako prekleto očitna laž.

théo maarten · 14 Re: caffe della pace on Pet Mar 09, 2012 2:43 pm

théo maarten

4th year of art history

Število prispevkov: 197
Reputation: 79
Age: 18
Kraj: rotterdam, netherlands

[FOR

aurora]

''pravzaprav sem bil precej zaposlen od samega začetka,''

''večino časa sem resda hodil po mestu z osebno turistično vodičko in resda je večina večerov minila v tukajšnjih klubih, ampak nisem bil ravno najboljša družba,''

''res si nisem hotel privoščiti, da me takrat srečaš in ugotoviš kakšen kreten sem postal,''

''da, res je. polno znamenitosti in ima nek svoj utrip,''

''hm, je bilo to povabilo v tvoje trenutno domače mesto?'

''veš, res bi se lahko enkrat odpravila na izlet po italiji. ali do neaplja ali v toskano. morda samo ven iz rima v kakšno majhno obalno mestece. moram izkoristi priložnost za potovanje dokler sem tukaj,''

''imam namreč občutek, da bo tole leto vse prehitro naokrog in bom kmalu na letalu nazaj v amsterdam,''

''veš, da to rečeš za vsako mesto? zaljubljena si bila tudi v rotterdam in še v ducat drugih mest. tvoje mnenje tukajle ne šteje,'

''pravzaprav sem jo še izpopolnil. zdaj občasno celo posedam na tržnici in klepetam s starimi italijanskimi ženicami. dobil sem že nekaj mamljivih ženitnih ponudb, ena mi je celo poskušala prodati svoji vnukinji ,'

'očitno italijanke niso ravno imune na nizozemski šarm in si ti bolj kot ne izjema,''

''potem pa v redu. res ne vem, kaj bi naredil, če bi se naenkrat spremenila v lomilko moških... bom rekel raje src,''

''da, ponavadi se to zgodi. se opravičujem, naravi se človek pač ne mora upirati. vendar je strašljivo, manj kot leto dni pa me bodo strpali v resno službo in mladosti bo praktično konec,'

aurora marano · 15 Re: caffe della pace on Sob Mar 10, 2012 11:25 am

aurora marano

2nd year of art history

Število prispevkov: 116
Reputation: 36
Age: 22
Kraj: napoli, italy
Italy

for: theo smitten3

words: 1161

"prav. upam, da mi boš sicer enkrat v prihodnje postregel z boljšim izgovorom,"

"nič čudnega, da potem rim poznaš že kot lasten žep. ampak veš kaj, skoraj ne verjamem da bi ti lahko bil kdaj kaj drugega kot odlična družba,"

"dokler se na lastne oči ne prepričam, ni šans da ti verjamem,"

"moraš imeti lepše in boljše mnenje o sebi,"

"trenutno? neapelj je kar stalno domače mesto,"

"seveda - moram ti povrniti tvoje žrtvovanje v razkazovanju svojega domačega mesta, da si na koncu ves utrujen skoraj dremal za mizo v tisti mali čajnici,"

"zmenjeno, greva lahko kamorkoli želiš. od neaplja in naprej do sicilije, kjer si boš lahko v palermu ogledal znano mafijsko družino don corleone,"

"na žalost mislim, da imaš kar prav. čas čisto prehitro beži mimo in preden se zaveš je že konec študijskega leta ter je tu spet novo poletje,"

"za čisto vsako pa zagotovo ne rečem..."

"no, pa ti je uspelo me najti s prsti v marmeladi,"

"olala, théodore maarten - ti pa nisi od muh,"

"sploh me ne presenečajo številne ženitne ponudbe. prepričana sem, da bi namesto za svoje prelestne vnukinje, nizozemskega očarljivca raje imele zase, če bi le bile nekoliko mlajše,"

"hmm, res misliš, da name pa tvoja nizozemska očarljivost ne vpliva?"

"oh, theo. saj veš, da nikoli najbrž ne bom mogla biti kot ena izmed mojih vrstnic,"

"čeprav najbrž če se med strta srca štejejo tudi zavrnitve, jih najbrž kar nekaj puščam za sabo,"

"preveč se sekiraš zaradi svojih let,"

"ti tudi jaz prav strašljivo dobro sledim tesno za petami, tako da sva skoraj na istem. ti se pa še vedno lahko odločiš za kakšno leto predaha in greš potovat po svetu ali pa kaj podobnega - mladost ti gotovo ne bo kar ušla med oblake,"

1 caffe della pace on Sre Feb 15, 2012 8:21 pm

2 Re: caffe della pace on Pon Feb 20, 2012 5:16 pm

3 Re: caffe della pace on Pon Feb 20, 2012 8:26 pm

4 Re: caffe della pace on Tor Feb 21, 2012 4:27 pm

5 Re: caffe della pace on Tor Feb 21, 2012 5:00 pm

6 Re: caffe della pace on Čet Feb 23, 2012 12:29 am

7 Re: caffe della pace on Pet Feb 24, 2012 3:32 pm

8 Re: caffe della pace on Pet Feb 24, 2012 5:14 pm

9 Re: caffe della pace on Sob Feb 25, 2012 3:08 pm

10 Re: caffe della pace on Ned Feb 26, 2012 7:19 pm

11 Re: caffe della pace on Ned Mar 04, 2012 8:25 pm

12 Re: caffe della pace on Pon Mar 05, 2012 11:34 pm

13 Re: caffe della pace on Pet Mar 09, 2012 2:07 pm

14 Re: caffe della pace on Pet Mar 09, 2012 2:43 pm

15 Re: caffe della pace on Sob Mar 10, 2012 11:25 am