V teh nekaj mesecih, ki jih je preživel v Rimu, se je že popolnoma navadil na tukajšnji življenjski ritem in pravzaprav je vse tako minevalo s takšno naglico, da ga je dejstvo, da je skupaj z vsemi erasmus študenti vstopil v mesec november, ob nedavnem odkritju kar nekoliko presenetilo. Pravzaprav se je v temle mestu počutil kar že udomačenega in kot ponavadi je s pričakovanjem čakal, kaj se mu bo utegnilo zgoditi naslednji dan, čeprav se mu je zadnje čase zdelo, da vse skupaj postaja že preveč monotono, kot bi hotel, da bi bilo. Morda pa se mu je samo tako zdelo, ker je pač bil navajen še tistega brazilskega načina življenja, ko je dobesedno po cele dneve preživel na plaži, se ukvarjal z raznimi športi in se družil s prijatelji, zdaj pa je bilo tisto brezskrbno poletje že daleč za njim, prav tako tudi prijetni in vroči zrak, ki mu je nekako dovolil, da se je naokoli sprehajal napol gol, glede na to, da je bilo vse kar je imel v času poletja oblečeno samo kopalne ali kakšne druge kratke hlače. No, saj tudi tukaj v Rimu ni bilo nekega mraza, toda ozračje kljub temu ni bilo enako in vse to ga je celo za trenutek pripravilo do nekega nostalgičnega trenutka, ki so mu misli nenadoma napolnili spomini na svoj rodni kraj.

Pogled je tako zamišljeno usmeril proti tlom, ko se je s tisto ležerno hojo premikal po neki prazni ulici, namenjen da se nekje ustavi na kavi. Čeprav ni bil ravno oboževalec te vroče pijače, ki je že tako ali tako marsikaterim predstavljala odvisnost, a zadnje čase se mu je zdelo, da se je veliko bolj pogosteje zatekel k njej, morda zaradi tega, ker brez nje ne bi niti mogel normalno preživeti dneva. Pa saj, za nastalo situacijo si je bil popolnoma sam kriv, navsezadnje je bil on tisti, ki se je kar nekoliko že preveč navadil na to, da je v raznih klubih žural do poznih jutranjih ur, se nato zvalil v posteljo in prespal celotno dopoldne, s tem da je pač preprosto izpustil nekaj predavanj, ki pa tako ali tako niso bili nič pomembnega, da bi bili potrebni njegovega časa. Bolj ko ne je bil pomemben tisti popoldanski del, ko je imel na sporedu večurne gledališčne priprave, kajti tisto je bilo skoraj obvezno, da se je prikazal tam, že zaradi tega, ker je nosil eno izmed glavnih vlog in zato si nikakor ni mogel privoščiti, da bi kdaj zmanjkal. Pa saj v bistvu je užival v tem, kar je počel, v tem ko je preprosto stal na odru in se za nekaj ur prelevil v popolnoma drugo osebo, a znalo je biti tudi precej naporno, sploh že zaradi tega, ker je imel za seboj toliko neprespanih ur. Zadnje čase je bil zato po koncu vaj popolnoma izmučen, da bi se z veseljem kar vrgel v posteljo in zaspal kot ubit, a vse to je ponavadi poskušal rešiti kar s precejšno dozo kave ali kakšnih drugih poživil, da bi ja zdržal po konci še tisto polovico dneva, kolikor mu ga je sploh še preostalo.

Toda ni bil ravno tisti tip, ki bi bil navdušen nad posedanjem v raznih kavarnah, počasnega srkanja kave in pomenkovanja o najnovejših govoricah, ki so se širile naokoli, zato si je - namesto tega, da bi se udobno namestil v eni izmed njih - v bližnji kafeteriji priskrbel največji lonček močne kave, s katero se je zdaj sprehodil do fontane. Ta ga je že ves ta čas nekako vlekla k sebi in ni si mogel pomagati, da se ne bi za trenutek ustavil prav tu - ne samo, da je bil po pestrem dnevu res potreben malce počitka, ampak je bil tudi silno radoveden, koliko kovancev so ljudje že zmetali noter. Namuznil se je ob spominu, kako je kot otrok vedno metal na kupe kovancev v čisto vsako fontano, na katero je naletel, pri tem pa dejansko mislil, da se mu bo uresničilo vse, kar si je takrat zaželel. In v navalu samega navdiha, se je zdaj že lotil brskanja po žepih, če ima kakšen odvečen cent, da bi prispeval še svoj delež, ko so se njegove oči v čistem naključju ustavile na rjavolascu, ki je čepel na robu same fontane. »Oskar?« je vprašal naglas in se osuplo zastrmel v svojega bratranca, ki ga ni videl že vse od tistega prepira, ki je bil usoden za razdor njunega odnosa. In zdaj je bil tukaj? Kakšno naključje. Ali pa morda usoda?