vedela je, da je njen glas poln sarkazma tako kot je bil njen. ko bi nek popolnoma neznan človek ju pogledal bi pomislil, da sta obe le dve zapeljivi italijanki v dobrih odnosih, ki radi ovijata naivne moške okoli prstov ( morala je pač priznati da je bila teresa čudovito dekle z malo manj čudovitim značajem za njo pa tudi sama ni bila popolna torej hotela ali ne je to morala sprejeti) in ne da sta mogoče celo največji sovražnici pod soncem seveda brez posebnega razloga. toda dekleta so bila zapletena bitja in mnogi jih niso mogli razumeti pa tudi same sebe niso mogle in sama je vedela, da terese pač ne more imeti najraje in jo lahko samo…prenaša. saj ne da jo sovraži in prezira preprosto ne mara je in če mora že preživeti čas z njo je vsa situacija prisiljena in se nikoli ne konča dobro. torej se je lahko zraven samo še pripravila na kakšen vnovičen spopad med njima in med njunimi mnenji. » hočeš reči za tiste katere ti pobereš, ko jih sama izkoristim ? « vedno je bilo tako. ali je ona njene vzela od nje ali pa se je situacija obrnila in tako je bilo vedno in očitno jima je to bilo usojeno- da sta bili kakor dva ženska lika v slabi seriji kjer naj bi igrali najboljši prijateljici kateri pa sta si poleg vsega očitno delili še moške. saj sama ni imela nič proti- slej kot prej bi se jih naveličala pa tudi preveč se na nobenega ni navezala in rada jih je podajala naprej proti teresi da jih je ona dokončno potolkla še raje pa je kradla njej njene ulove. » sem mogoče kaj rekla o tem, da bi bila v sranju? «jo je vprašala ter pogledala proti roki, ki jo je potolažila in se ob tem le nasmehnila ter rahlo izmaknila in zazrla v njo. » več kot bolje sem. sem tukaj v rimu na izmenjavi, kjer imam moških na pretek da ne omenjam da niso vsi italijani ampak dejansko imam raj na zemlji z vsakega dela sveta. mislim da sem nekje malce višje od sranja, dragica. « in ji pokazala svoj beli neprecenljiv nasmešek, ki ji je dal vedeti da se je res počutila kakor da je na zeleni veji in tudi bila je. sita je bila tisti otrok v palermu in rim ji je že od vedno nudil malce bolj zrele moške in rimljane poleg tega pa je sedaj imela vse od francozov do ameriških fantov in ni se mogla pritoževati na popolnoma nič. » ja in ko jih bom izrabila jaz bodo lahko nudili posteljo tudi tebi, kajne tere ? «se je namuznila ter ponovno nasmehnila in umaknila, da se je lahko nekaj pijanih postav spravilo mimo nje in ob tem je le pogledala za njimi ter zavila z očmi. očitno danes poleg pijanih otrok ne bo dobila ničesar pa tudi ni hotela. nekako se ji ni dalo ukvarjati s tem in vedela je da je že teresa dovolj za en večer. » natakarja praviš ? se vidi da res rada pobiraš moje ostanke. vendar ne bo nič od njega. do tretjega kozarca boš prišla potem pa ga bo že skrbelo za to ali ga bodo dobili ali ne. « in ravnodušno skomignila z rameni ter obrnila pogled proti natakarju za njima in se mu nasmehnila potem pa pogled vrnila nazaj proti teresi in se ponovno posvetila njej in njunima igricama, ki bodo enkrat samo odšle predaleč in upala je da takrat bosta obe preživeli in da ne bo nobena huje poškodovana. » ah teresa moja pijača je že zdavnaj plačana in popita kar se pa tiče nove bom že nekaj našla sicer pa imam v sebi dovolj samostojnosti, da si tudi sama plačam svoje. navsezadnje nisem odvisna od moških in njihovega plačevanja kot sicer nekateri…« in jo ob tem ponovno premerila od glave do pete in s tem precej jasno nakazala, da je mislila njo poleg tega pa ni hotela obešati na veliki zvon in je lahko le predvidevala, da je dovolj pametna da bo to ugotovila tudi sama slej kot prej. potem pa jo je samo presenečeno pogledala, kajti trenutki ko sta se okoli česa strinjali so bili redki. » kaj pa vem stanje tukaj je precej slabo vendar saj veš kaj pravijo nikoli ne reci nikoli in vedno zaupaj v dobro voljo torej nekje so bo že nekdo našel sicer pa poglej za mano v tisti kot. sem samo jaz ali je podoben rahlo tistemu francotu ? ne vem samo ali je jamesu ali pa njegovemu bratu. « ter ji z glavo nakazala nekam proti kotu, kjer je že sama prej opazila precej privlačno postavo v družbi moških in neke ženske. če sta imeli srečo ni imela ničesar z njim in sta dobili pijačo on pa…svetlolasko in temnolasko v svoji družbi torej nekaj o čemer se ne bi smel kaj preveč pritoževati

izgubljeno se je zazrla v barmana, ki jo je spraševal za željami o pijači. popolnoma običajno vprašanje, ki pa se je aurori zdelo kot na kvizu fizike, ki nikoli ni bila njena najboljša prijateljica. s prsti je pobobnala po barskem pultu in tiho zavzdihnila, ko se je vanjo zrinil že peti par in jo nemarno udaril pod rebra. pravkar se je nahajala v enemu izmed nočnih klubov, kjer zaradi glasbe, ki je bila po njenem mnenju čisto preveč naglas, da ji je rohnelo v ušesih in da poleg tega ni slišala niti svojih misli kaj šele koga drugega. tu je bila verjetno le nekaj minut, a je imela dovolj za celo večnost. "amm... tak koktajl bom..." se je nato le spomnila odgovoriti barmanu, ki je potrpežljivo čakal nanjo in medtem postregel še vse okoli nje, in mu pokazala na sosedin koktajl električno modre barve. pojma ni imela kaj natanko bo sedaj dobila v roke, saj ni bila poznavalka koktajlov in bi na pamet znala našteti kako se imenujejo ali kakšno mešanico alkohola vsebujejo. njeno poznavalsko naštevanja česarkoli se je ustavilo pri umetnikih, slikarjih in vsem podobnim stvarem, ki so imele vezo z umetnostno zgodovino ali astronomijo ali z ostalimi zadevščinami, ki so jo zanimale in se jim je posvečala večino svojega prostega časa. alkohol, klubi in svetovni trači pa niso spadali v njeno zanimanje in dvomila je, da kdaj tudi bodo. nekdo bi se res moral potruditi, da jo bo spreobrnil v čisto nove vode in med nove ribe, ki niso imele zveze s temi med katerimi je sedaj veselo plavala. čeprav pa je res bil nocojšnji večer že pokazatelj, da je plavala v drugih vodah, ki jih je bila vajena - in za kar je bil kriv, nihče drug kot njen prijatelj jacob. še sedaj ji ni bilo jasno kako mu jo je uspelo prepričati, da se je brezglavo podala v to, ne da bi sploh dvakrat premislila, četudi se je dolgo časa upirala in se pustila prepričevati. vendar se je naposled le vdala, a sedaj ji je bilo skoraj žal, da je pristala. bolje se je počutila v svojem mirnem svetu, v svoji lupini - najsi je bilo zdravo ali ne. z množicami ljudi, ki so pritiskali nanjo je pač imela težave, velike težave pravzaprav. le še napadi panike so se ji manjkali pa bi res bila na konju - zaenkrat je bila obsojena samo na potne dlani in jecljajoči se jezik, ki ni hotel služiti svojemu namenu. prestavila se je za korak in se umaknila še nekaj ljudem, ki so bili videti, da so za danes spili že več kot dovolj, a je bila ura komaj enajst. zmajala je z glavo in pazila, da se pivo v mahajočem kozarcu ne bi slučajno znašel na njeni obleki, čeprav bi s slednjim imela prikladen izgovor, da se pobere domov ali vsaj ven na zrak iz tega zatohlega prostora, ki je bil nagneten s človeškimi telesi. vendar jo je vezala obljuba teh pa ni premolila kar tako za šalo. in če ne drugega, je morala počakati vsaj na jacoba o katerem zaenkrat še ni bilo sledu. bila je prezgodnja kot ponavadi in verjetno bi bilo, če bi vsaj v tem primeru zamujala in bi jo njen dobri prijatelj že čakal tu pri barskem pultu, kjer sta bila zmenjena. počutila bi se manj nervozno in izgubljeno v tej kratki oblekici za katero ji je najboljša prijateljica in sostanovalka zagotovila, da je ravno pravšnja, čeprav je bila aurora precej skeptična. a roko na srce - le kdaj ni bila?

zahvalila se je barmanu s kratkim nasmeškom, ko je prednjo postavil na podstavek in v zanimivem pecljatem kozarcu, njen divje moder koktajl in mu v roke potisnila bankovec. dvignila je kozarec v zrak in z nekakšnim zadovoljstvom ugotovila, da se modra tekočina sveti z nekim posebnim sijajem, da bi raje naslikala in skušala ujeti to čudovito barvo na platno kot da ga spije, vendar ji radovednost ni dala miru in odpila kratek požirek. v ustih se ji je razbohotil okus po sladkem, osvežilnem in prav nič po alkoholu. presenečeno se je široko nasmehnila in le dobra mera samokontrole ji je preprečila, da ne bi na dušek zlila tekočine vase in si naročila naslednjega. prehitro bi obležala za šankom in potem bi pa lahko vsi brcali in suvali pod rebra. raje ne - in nekaj dostojanstva mora obdržati in še ni se prišla nocoj napit. njena meja je bila precej nizka in ni si želela delati sramote že prvi večer, ko se je pojavila v nekem klubu. počasi je odpila še en požirek in se s svetlikajočimi se očmi zasukala okoli svoje osi in olajšano ugotovila, da se k njej prebija jacob. počutila se je kot da bi ji z ramen padlo težko breme. "zamujaš," ga je z nasmeškom in narejenim očitajočim pogledom v očeh, obtožila in odložila kozarec na šank za njo. "si mislil, da ne bom prišla?" je na glas dodala, da bi jo sploh slišal, saj se ji je kar dozdevalo kaj saj mu mota po glavi. "čeprav bi res skoraj že odšla," je nato skomignila z rameni ob priznanju.