svojo mamo je komajda prepričala, da jo je peljala do letališča, pa še takrat godrnjavo. ko je stala v čakalnici in čakala na let proti rimu, ki naj bi ga preživela na letalu. hitro je našla svoj sedež v drugem razredu. med letom je zaspala in ko je bilo le še dvajset minut do pristanka, jo je stevardesa zbudila ter ji zaželela lepo doživetje v rimu. maie ji je seveda prikimala ter rahlo zardela. ko so pristali, je morala peš do študentskega doma, kjer naj bi živela še z enim sostanovalcem in sostanovalko, a na srečo ni bil daleč in čez približno petnajst minut je že stala v veži pastelnih barv. ozrla se je proti, na videz prijazni receptorki ter zajela sapo. osebam okoli nje se je raje izogibala, kot pa kar pristopala. a tokrat je to morala narediti. "oprostite," je dejala. "lahko dobim ključ sobe 3? moje ime je maie ave erlend, prihajam z estonije," je dejala. receprotka jo je pogledala ter se ji prijazno nasmehnila, nato pa ji pred nos pomolila ključ. "dokler ne bo prišel še kakšen študent, boš verjetno sama," ji je dejala. mai ji je nerodno prikimala, nato pa vzela ključ. "hvala vam," je dejala, nato pa pograbila svojo prtljago in se povzepela po stopnicah do prvega nadstropja, kjer naj bi bila soba 3, soba, v kateri naj bi stanovala to leto.

ko je vstopila, je z rahlim nasmeškom pozdravila svetle stene in prezračen prostor. očitno je bilo, da je vstopila v neke vrste manjšo dnevno sobo, z kavčem za dve osebi in manjšim televizorjem. vse je bilo sicer dokaj bogato okrašeno; vsaj za mai, ki pa je bila skromna. na kavču je bilo nekaj, že na izgled mehkih blazin, prostor pa je bil očitno na nek način tudi deljen z 'jedilnico', saj je v desnem kotu, ob oknu, zapazila mizo s tremi stoli. nasmehnila se je ter stopila skozi odprtino v steni, kjer bi morala biti vrata, v še manjši prosotr, ki je bil očitno mini kuhinja. nekaj predalov za malce posode in pribora, zatem pa hodnik, na vsaki strani z dvema sobama in majhno kopalnico. mai si je hitro vse ogledala in se odločila za sobo z okni po celem prostoru; bila je tudi zelo zračna in dobro osvetljena, ponoči pa je ponujala prečudovit pogled na temno modro ali črno temo ter svetle zvezde. ravno ob največjem oknu je stala postelja, približno tako velika kot tista v angliji, kjer je stanovala z očimom johnom in mamo ave. no, vsaj za dva človeka je bila dovolj velika, kar je bila rdečelaski še preveč. dva kovčka in nekaj vreč je mai tako položila na tla in si sezula čevlje. porinila jih je pod posteljo in si sobo še podrobneje ogledala. manjša omara, ki pa bo verjetno še prevelika za tistih njenih nekaj cunj... sploh pa bo lahko v rimu kupila nove, če jih bo potrebovala, v kar pa je dvomila.

ko si je dovolj nadrobno ogledala, je odprla kovčka in začela svoje stvari pospravljati ter postavljati po sobi. ko je bila zadovoljna s postavitvijo, se je nasmehnila, nato pa odšla v kopalnico, nujno je potrebovala vroč tuš, ki bi ji osvežil misli.

hey roomie, hope you don't mind me just moving in ^^

„Pa je res 'fancy', to mesto,“ je na glas razmišljala Adelina, ko se je z taksijem vozila proti študentskemu domu. Ker so v Rimu taksisti nenormalno veliko zahtevali (ob pogledu na taksimeter ji je postalo jasno, da popoldansko nakupovanje na stojnicah na ulicah Rima odpade) se je racionalno odločila, da bo od univerze do študentskega doma in obratno raje pešačila. Ali uporabljala druge javne prevoze, kot so avtobusi in tramvaji in podzemna železnica. Je že videla, kako se bo veličastno izgubila... Orientacija pač ni bila njena močna stran.
Taksist ji je ravnokar zaklical nekaj v italijanščini, kar ni razumela, dokler ni sunkovito ustavil. Saj se bo navadila na majhne avtomobile in velikodušne, sproščene ljudi. Enkrat.
„What? Why are we stoping? Here? We are here? Oh, thank you...“ je zmedeno zamomljala taksistu, katerega znanje angleščine (in očitno nasploh tujih jezikov, poskušala je tudi francosko in portugalsko) ni bilo ravno najbolj bogato. Vendar je bil prijazen, in ji velikodušno pokazal smer in ji pomagal spraviti prtljago iz prtljažnika (ki je bil tako velik, kot je pri njih približno en sedež in pol v avtomobilu).
Ozrla se je. Stala je na ulici, nabito polni ljudi, ki so hiteli po svojih opravkih, vsak v svojo smer, od vsepovsod so se slišali različni glasovi, ki so govorili italijansko, tu pa tam si slišal tudi kaj angleškega in nekaj jezikov, ki jih ni razumela. „Za občudovanje Rima bo še dovolj časa,“ si je rekla in se odpravila proti stavbi, katero ji je taksist prej pokazal. Bila je moderno opremljena, velika, in vrata le-te so se kar naprej odpirala in zapirala. Italijanom se december verjetno ni zdel preveč mrzel, njo pa je nazeblo do kosti – le kako lahko ljudje živijo v takšnih razmerah? Oh doma je zdaj verjetno še vreme za jopice... Res bo morala nakupiti več toplejših oblačil.
Odvlekla je vso (ne)potrebno prtljago do vrat. V notranjosti je od osuplosti kar zastala. Kakšno razkošje! Če ne bi imela večji del izmenjave plačane, si tega gotovo ne bi mogla privoščiti... Obotavljajoče se je odpravila do nečesa, kar se ji je zdelo še najbolj podobno recepciji.
„Sem Adelina, Adelina Castelo Branco,“ je povedala ženski na recepciji. „Prihajam iz Portugalske in sem tukaj na izmenjavi.“ Ko je dobila svoj ključ, se je odpravila iskati sobo.
Hitro jo je našla, jo v velikem pričakovanju odklenila, in se zazrla v notranjost. „Ali se šalite?“ je zasanjano pomislila.
Ni bila prepričana, če bi sama to poimenovala 'soba', saj je bilo kot manjše stanovanje in veliko preveč razkošno. Pričakovala je sobo z pogledom na zračni jašek in smrdljivo gumijasto zaveso na prhi... No, tega spet ne, ampak nekaj podobnega. Waaau! Odpravila se je po hodniku poiskati spalnico, ko je zaslišala nekje teči vodo. Dvomila je, da v tako oskrbovanem študentskem domovu lahko pušča pipa ali kaj podobnega, zato je domnevala, da je njena cimra prispela pred njo ter da je trenutno v kopalnici. Videla je dvoje vrat, za katera je sklepala, da vodijo v spalnici. Previdno je odskrunila prva, in zagledala prazno sobo. Bila je prostorna, z veliko posteljo, manjšo televizijo, veliko omaro in velikim oknom.
„To je neverjetno,“ je zamrmrala sama pri sebi, ko je s težavo privlekla kovčka do postelje in nanjo odložila torbico. Saj ni mogla verjeti... In vse to je njeno?
Pravijo, da se v vsakem skriva vsaj delček otroka. V Adelini je ta delček očitno ravnokar prišel na plan, saj se je z velikim nasmehom z vso močjo vrgla na posteljo. Jap, mehka kot izgleda. Zazrla se je v strop, na katerem je namesto ene velike luči bilo desetine majhnih lučk, da je bila soba enakomerno razsvetljena. Najraje bi zaspala, utrujena od poti …
„Za to bo še čas,“ se je prepričala in vstala iz postelje. „Najprej bi si bilo zanimivo malce ogledati Rim, se razgledati okoli in podobno … Potem pa … Oh, voda je nehala teči,“ je pomislila. „Čas, da spoznam cimro!“

ko je stopila s prhe, je slišala korake. očitno je prišla moja sostanovalka, je pomislila. hitro se je napotila v svojo sobo in nase navlekla neko majčko s kratkimi rokavi svetlo oranžne barve, z napisom i'm from estonia, poleg majčke pa še neke kavbojke obrabljeno modre barve. ko je stopila pred dekle z dokaj dolgimi svetlimi lasmi, je tiho zajela sapo. zopet se je je polastila živčna sramežljivost, ki ga je hkrati najbolj sovražila, kakor ga ljubila. toda zdaj si ni morala privoščiti, da bi omahovala-najbolje je sostanovalca spoznati takrat, ko se le-ta še vseli. saj se ji ni hotela celo leto izogibati, kajne? tako se je maie rahlo nasmehnila. "pozdravljena. moje ime je maie ave erlend, prihajam z estonie," je dejala in z svojih oči odmaknila rdeč, moker las, ki ji je padel na oči, in ga zavihala za uho. "tu sem na izmenjavi, študiram pa drugo leto zgodovine. in ti?" upala je, da to dekle ni totalna mrha ali pa morda sam važna... dovolj ji je bilo vseh 'najboljših' deklet, ki jih je tako pogosto srečevala na ulicah. vsaj tako so se same imenovale. bile so važne, nesramne, zaničevale so ostale... na kratko, bile so totalne mrhe. mai jim je vedno ugovarjala, predvsem, ker je verjela, da je vsak globoko v sebi enak kot drugi, in da ljudi slabe in dobre naredijo njihove izkušnje. tista dekleta so imela najverjetneje težko preteklost, je pomislila rdečelaska in se nato rahlo zdrznila, ko je ugotovila, da se je zamislila. pošteno zamislila. malce se je zazrla dekletu, ki je stalo pred njo, v oči. niso izgledale prav; z drugimi besedami, niso izgledale kot oči kakšne mrhe. kaj pa če se motim? se bom spet pustila preveč navezati? nato se je spomnila, kaj bi rekel njen oče. tvoj oče je mrtev! slišiš, maie? mrtev! te misli so priletele kot tihi zasledovalci, ki so prežali na žrtev, toda šele takrat napadli. skoraj bi jo uničili. v prenesenem pomenu. ni bila šibka, toda tokrat se je zgrudila na tla. in zgodilo se ji je tisto, kar se ji je zgodilo samo štirikrat v življenju. omedlela je. ko je odprla svoje oči, je lahko videla strop, ki je lebdel nad njo. bil je različnih barv, ki so se menjavale, menjavale in menjavale. strop pa se je tudi, nenavadno, vrtel, kot bi šlo za kakšen vrtiljak... to naj bi bilo nemogoče. meša se mi. to misel je maie izrekla z šibkim glaskom, in čeprav se ji je zdelo, da je to izgovorila na glas, iz nje ni prišlo niti besedice, kot ne bi morala odpreti ust. dihala je šibko in plitvo... nekaj je bilo resnično narobe. "očka," je zastokala tiho, najbolj tiho, kakor je premogla, toda zdelo se ji je, kot bi to izrekla glasno, preveč na glas. prevrnila se je na levi bok, ne vedeč, kako naj zatre bolečino, ki jo je zaradi tega čudnega napada poslala ležat na tla. in ji postregla z bolečimi spomini na svojega očeta, lepega, čednega, plesalca. ki je bil umrl med letalsko nesrečo. kako se je vse to lahko zrušilo nanjo, kot snežni plaz?