DECEMBER
delno oblačno
12 stopinj





up. ime: testni račun
geslo: defyinggravity

dobrodošli na forumu defying gravity, ki te bo popeljal v življenje študentov
na izmenjavah po svetu. tokrat smo se podali v glavno mesto italije,
rim. če se nam želiš pridružiti se registriraj z imenom in priimkom
lika v majhnih črkah, nato pa izpolni opisni obrazec.



na forumu trenutno poteka
shipwreck





dobrodošli na RPG forumu DEFYING
GRAVITY! forum vas popelje v žurersko
življenje študentov na izmenjavi, ki svoje
šolsko leto preživljajo v čudovitem Rimu.
čez celotno leto vas čakajo številne zabave,
potovanja in presenečenja, zato ne odlašuj
ter se čimprej pridruži ostalim!













sidebar in header so delo Terese, navigacija
in forumske slike pa so delo Elise. slike v
 temah so delo Elene in Patricie.  skin je
priredila Elise po predlogu megalomania. 
video oglasno sporočilo je naredila Elijah.
vsi opisi in sporočila so avtorsko delo članov
 in jih brez njihovega dovoljenja ni dovoljeno
kopirati na ostale forume!

gazebo 5 5 14

You are not connected. Please login or register

 » TO DIE. MAYBE I JUST WANT TO BREATH, MAYBE I JUST » university of rome » gazebo

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down  Sporočilo [Stran 1 od 1]

1 gazebo on Pet Feb 17, 2012 5:41 pm

julian de assis ferreira


4th year of theater studies
4th year of theater studies


_________________
Poglej uporabnikov profil

2 Re: gazebo on Tor Feb 21, 2012 2:40 pm

dorian mason


4th year of theater studies
4th year of theater studies
    smitten3 [eveline rousseau]
    uhuhuh komaj čakam tadva! :33

    bil je pozen večer in po parku kampusa so se že prižigale tiste redke ulične svetilke, ki niso bile niti zares potrebne, vsaj trenutno ne, saj razen njega samega ni bilo nikjer nikogar. nič nenavadnega, bil je petkov večer in zaradi bližajočega se šolskega leta je večina študentov norela po zadnjih norih zabavah, ki se jih je dorian precej hitro naveličal. saj ne, da bi se jih branil, če bi dobil kakšno res dobro povabilo, a takole, ko ni ravno vedel, s kom naj se spravi kam, mu je večerno življenje v rimu že precej presedalo. znal se je zabavati, znal se je napiti do nezavesti, a žal je bil že vzgojen v precej snobovskem duhu, zaradi katerega enostavno ni čutil nobenega navdušenja nad temi kurbišči, ki so jih ostali študenti imenovali 'študentske zabave'. dekleta so bila lahka kot peresca in so padale pod tipi kot domine, ljudje so bili pijani, po veliki večini ne prijetno pijani, pač pa bodisi nasilni, bodisi depresivni, bodisi zares nevljudni. ne, zares ni potreboval tega, niti se ni takšnih večerov hektično veselil; četudi je bil sam, je zdaj, v tem večernem pohodu po kampusu veliko bolj užival, kot bi sicer. vračal se je iz bližnje samopostrežne trgovine, kjer so prodajali njegov najljubši bourbon, imenovan four roses. spet je kupil steklenico, preprosto zato, ker je bila to vedno in povsod tista sestavina, ki jo je enostavno moral imeti v stanovanju. ni bil kronični pijanec, je pa izredno rad pil viski ob posebnih priložnostih in čeprav danes ni bila posebna priložnost, se mu je zdelo pametno nakupiti to esencialno dobrino za prihodnje dni, ko bo gotovo potrebovana. z nakupovalno vrečko v eni in prižganim cigaretom v drugi roki se je torej na poti iz trgovine odločil, da ne bo ubral najkrajše poti proti sobi - kjer ga je čakal osamljen večer, za avery je bil namreč skorajda prepričan, da se na kakšni zabavi kurva z različnimi tipi -, pač pa se je odločil, da se bo sprehodil preko parka na kampusu in pot ga je mimogrede zanesla tudi mimo majhnega paviljona, kjer ni pričakoval nikogar, pa se mu je očitno nasmehnila sreča, saj se mu je pred očmi takoj naslikala ekstremno znana postava, ki jo je tako močno oboževal in z istim plamenom tudi preziral. ko sta se nazadnje videla, je dekle spretno poskrbelo, da je dorian začutil ljubosumje, ko je klepetala z nekim naključnim postavnim tipom in se sladko smejala njegovim besedam - potem pa je tudi dorian ujel neko simpatično italijanko, ki se je kasneje izkazala za catalino, in čeprav eveline ni več posvečal nikakršne pozornosti, je bil precej prepričan, da je v tistem trenutku tudi ona začutila enako mero ljubosumja, kot ga je prej prizadejala njemu. a navsezadnje je bila prav takšna njuna zveza; z vzponi in padci, z ljubeznijo in s sovraštvom, z vsem, kar je spadalo vmes. bila je sama, skoraj v celoti obrnjena stran od njega, zaradi česar ga ni opazila, in vendar bi jo lahko prepoznal v najhujši nevihti ali viharju. tega si ni imel namena priznati, in vendar je bilo preprosto res: imel je neka čustva do nje, bolj globoka, kot je verjel, da jih premore. vendar pa jih ni smel pokazati nikomur, še najmanj njej in tega se je pridno držal, odkar jo je spoznal in prepoznal vso njeno čarobno simpatičnost. z lagodnimi koraki je stopil po stopnicah na paviljon in morala je zaslišati njegove korake na škripajočem lesu; ni se imel namena priplaziti za njen hrbet ali karkoli takega, sploh ne. "sama tukaj?" se je pozanimal z rahlo sledjo ironije v glasu. "nekaj ne bo v redu s tole sliko," je skomignil z rameni in se ji približal ter se še sam naslonil na ograjo belo prepleskanega paviljona. ne, kljub temu, da sta bila tipična snoba, sta se v veliki večini zadnjega meseca srečevala na norih zabavah, kjer sta se - prav tako kot vsa družba, ki jo je preziral - tudi ona dva kurvala z naključnimi neznanci, večinoma zgolj in samo iz enega razloga - da bi naredila drug drugega ljubosumnega. njuna standardna igra, ki sta jo igrala prav vsakič, ko sta se srečala. "nisem si mislil, da te bom našel tukaj," je nadaljeval in se ji medlo nasmehnil, ko je s pogledom zdrsel preko nje. kako lepa je bila, kot vedno je izgledala čudovito. kako popolna je bila. "krasna si," je dodal in iztegnil roko ter ji pramen las, ki se ji je izmuznil pred oči, umaknil za uho. večkrat ji je takole izkazoval naklonjenost; predobro ga je poznala, morala je vedeti, da takšnole obnašanje ni samo plod sovraštva. preveč podobna sta si bila, poznala sta misli drug drugega in če je bil on nekoliko zaljubljen vanjo, je morala biti tudi ona nekoliko zaljubljena vanj.

Poglej uporabnikov profil

3 Re: gazebo on Tor Feb 21, 2012 7:41 pm

julian de assis ferreira


4th year of theater studies
4th year of theater studies
    tagged: noemi smitten
    words: i don't care, really.
    comment: here we goo. chuckle


    »Resno?« je nekam tjavdan zagodrnjal, potem ko je nazadnje vendarle odvrgel telefon nekam proti nočni omarici, ki je bil glavni krivec, da je bil zdaj sploh pokonci. Oziroma bolj kot sama naprava je bila kriva prav oseba, ki mu je ob taki uri pošiljala sporočilo, nad katerim ni bil niti malo navdušen. »Oh, resno?« je skoraj zastokal, ko si je zdaj čez glavo potegnil vzglavnik, da ga bleščeče sonce, ki je že počasi pronicalo skozi okno njegove sobe ne bi motilo pri spanju. Toda po nekaj sekundah premetavanja po postelji je vendarle prišel do zaključka, da je bilo za danes dovolj spanja, čeprav ga to dejstvo ni prav nič razveseljevalo. Daleč od tega, pravzaprav, ampak saj ni imel druge izbire, ko pa se je ljuba Noemi odločila igro vaditi tako zgodaj - ošinil je uro, kot bi se hotel prepričati, da je bilo zares tako zgodaj, a namesto tega ga je zadelo le spoznanje, da je bila ura pravzaprav že krepko čez dvanajst. Ah ja, kako zelo tipično zanj, da je celega sobotnega dopoldneva preživel v postelji in se po možnosti pritoževal nad mačkom ali pa bolje rečeno tigrom, ki ga je zajel skoraj po vsakem petkovem žuranju in mu ni dal miru še cel ljubi dan. Tokrat je sicer imel vsaj to srečo, da ga ni doletelo kaj hujšega kot pa samo občasno kljuvanje v čelu in to ga je za hip spravilo v nekoliko boljšo voljo. Lenobno se je spravil s postelje in v roke ponovno prijel mobitel, da bi odpisal na kratko sporočilo, ki mu ga je poslala Teresnina sestra - bilo je nenavadno, ko se mu je zdelo, da jo pozna praktično že vse življenje, čeprav sta se videla komaj parkat, pa še to večinoma na skupnih vajah. Navsezadnje so jima po nekem čudnem naključju dodelil precej pomembni vlogi neke igre, od takrat naprej pa sta se videvala veliko bolj pogosto, pa ne samo v okviru gledališča, temveč vedno več tudi v prostem času, ki bi ga morala namenjati vaji besedila, toda na koncu se je vedno izkazalo, da sta počela vse drugo kot to. Nasmehnil se je svojim mislim, potem ko je zavil v kopalnico in si čisto počasi umil obraz, nazadnje pa je svojo podobo na hitro preveril v ogledalu - pa saj je bil videti še kar normalen, glede na to, da je spal le nekaj ur. Normalen v smislu, da ni bil videti kot nekakšen zombi - na vsemogočno srečo. Namuznil se je toku svojih misli, ki so mu nenadoma pred očmi sestavile sliko dekleta, ki bi ob tem skoraj panično nase poskušala nadeti tone in tone pudra, da bi zakrila tiste temne podočnike ali pač kaj drugega. Kako zelo so ženske znale pretiravati - zmajal je z glavo, a na obrazu je ohranil tisti nasmešek, ki se mu je pojavil vsakič, ko je v mislih čisto naključno poigraval s primerjavami med obema spoloma. Včasih je bilo to precej zabavno početje, sploh takrat, ko te je zajel dolgčas in si se mogel z nečim zaposliti. Medtem ko si je iz same navade pričel umivati zobe, je na mobitelu preveril uro, pa ne zaradi tega, ker bi na kakršen koli način hotel upoštevati tisti pravilni čas, ki bi ga morali namenjati umivanju zob, temveč zgolj zaradi lastne informacije, koliko bo znova zamudil. »Se oprhavhičhujem, Nehomhi,« je zamrmral s polnimi ustni zobne paste, ki jo je ravnokar imel namen pljuniti, vse skupaj pa je seveda počel le za lastno zabavo, navsezadnje ni bilo niti najmanjše možnosti, da bi rjavolaska sploh slišala katerokoli od njegovih besed. Po možnosti je že čepela tam pri tistem paviljonu, ki si ga je zbrala za kraj njunega srečanja - ena izmed stvari, ki mu niso bile ravno povšeči, toda ni se nameraval pritoževati. Saj niti ni bilo važno, kje se dobita, mar ne? Tako ali tako ju bo po možnosti že po nekaj minutah vse skupaj pričelo dolgočasiti in se bosta odpravila naravnost proti kakemu kafiču. Znova mu je ušel nasmešek, po tem ko si je zdaj že oblačil prve stvari, ki so mu prišle pod roke - kot ponavadi, torej. Nekaj je zavpil v pozdrav svojemu sostanovalcu, ne da bi se zares obremenjeval s tem, kje se je točno nahajal, potem pa se z mestnim avtobusom odpravil na kraj njunega srečanja. Kot je pričakoval, je rjavolaska že bila tam in očitno bila zaposlena s papirji, ki jih je prebirala - ti so po vsej verjetnosti predstavljali sam scenarij igre, ki jo bosta vadila. Pajade.
    »Tok tok,« se je oglasil, pri tem pa čisto preveč otročje potrkal po stebru paviljona, pri tem ko je še vedno stal na stopničkah, ki so vodile vanj. »Prvič - hvala, ker si me zbudila,« se je pritožil, toda z njegovega obraza ni izginil tisti široki nasmešek, ki se mu je zarisal že ob tem, ko jo je zagledal. »Drugič - this place sucks,« je nadaljeval z igranim nerganjem, pri tem pa se čisto iz radovednosti razgledal naokoli. Seveda ni mislil resno - pravzaprav mu je bil kraj čisto všeč. Bil je miren, skorajda sproščujoč; natanko tisto, kar je rabil po razburljivi noči. »Ne, saj se zajebavam,« je sekundo zatem pojasnil skozi smeh, čeprav je vedel, da ga rjavolaska po vsej verjetnosti ni jemala resno. Kdo bi ga sploh lahko? »Ampak, če mi res ne gre v račun, zakaj si me mogla gnati prav sem, ko pa sva praktično soseda v tisti fensi vili in ne bi bilo potrebno vsega tega .. sranja. Ženske res niste praktične,« se je namrščil, toda že trenutek za tem si je na obraz znova pričaral enega izmed svojih najbolj čudovitih nasmeškov.


_________________
Poglej uporabnikov profil

4 Re: gazebo on Tor Feb 21, 2012 10:51 pm

noemi accardo


2nd year of theater studies and film direction
2nd year of theater studies and film direction

julian smitten | don't really know | outfit


edini zvok, ki ga je bilo od osmih zjutraj slišati v vili sigme je bilo šumenje prhe in ritmično pomrmravanje, ki je prihajalo iz nje. noemi je bila namreč več kot dobre volje, saj se je prvič, od kar je bila zopet v rimu, zbudila sama in brez mačka. kar je bilo sicer več kot samo čudno, glede na to, da je bila sobota zjutraj, a včeraj zvečer ji je nekako uspelo, da je zaspala ob gledanju filma na prenosniku in kot ubita dremala vse do pol osme zjutraj. spanec ji je več kot dobro del in bila je polna energije, pripravljena na nov dan in vse podvige, ki jih bo potrebno premagati. po nekaj dolgih minutah uživanja pod vročo vodo je prho končno le zaprla in pograbila brisačo, ki si jo je ovila okoli telesa, nato pa izstopila iz kabine in se postavila pred zarošeno ogledalo. z eno roko ga je na hitro obrisala da je v njem vsaj približno videla svoj obraz, z drugo roko pa je pograbila zobno ščetko in se za nekaj minut posvetila intenzivnemu čiščenju zob. na drugi strani okna je bilo sonce že visoko na nebu, odločeno, da bo svoje žarke tudi ta dan neusmiljeno upiralo v italijansko prestolnico in ona vsekakor ni imela nič proti. toplo, sončno vreme skozi skoraj vse leto je bil še en razlog, zakaj je tako oboževala svojo domovino in zakaj se je po vsakem potovanju v daljne kraje še vedno z navdušenjem vračala domov. italija je imela vse, o čemer je dekle lahko sanjalo – čudovito pokrajino, bajno vreme, prijazne ljudi, čedne moške, na kupe trgovin in, seveda, bajno hrano. noemi je imela že prirojen apetit za hrano in je vedno znova uživala v vsakem grižljaju, prav tako pa tudi v pripravljanju hrane, če je le imela čas in to je bil tudi njen današnji načrt. edini plan, ki ga je sicer imela za to lenobno soboto, je bilo učenje besedila za igro z julianom enkrat popoldne, do takrat pa je imela še nekaj ur, ki so se zdele več kot idealna priložnost, da preizkusi čudovito kuhinjo v pritličju vile. v kopalnici se je na hitro še do konca uredila, nato pa je v jutranji halji po prstih smuknila v spalnico in pri tem pazila, da ne bi zbudila svojega sostanovalca. ta je namreč še vedno trdno spal in noemi je vedela, kako neprijetno je, če te po divji noči kdo zbudi ob tako nečloveški uri, kot je osma zjutraj. ni bila sicer prepričana, da je bil njen sostanovalec res kje zunaj, vsekakor je bila raje previdna in se je po prstih odplazila do velike vgradne omare, kjer se je na hitro tudi oblekla. iz police je vzela tudi čevlje, a jih je iz uvidevnosti obula šele, ko je bila spet na hodniku in so bila vrata spalnice že varno zaprta. zadovoljna sama s seboj, ker ji je uspelo biti vsaj približno tiha, se je napotila proti kuhinji, iz katere je kmalu mamljivo zadišalo.
njen kuharski podvig je bil več kot uspešen in kmalu po poldnevu je, s scenarijem v torbici, že korakala proti univerzi, natančneje proti paviljonu nedaleč od nje. tam je bila namreč dogovorjena z julianom, s katerim sta sicer nameravala vaditi za igro, vendar je v to že od samega začetka iskreno dvomila. spoznala sta se pred nekaj tedni preko terese in od takrat ga ni videla več kot nekajkrat na kašnih vajah, a poznala ga je dovolj dobro da je vedela, da se bo ta vaja verjetno zaključila v kakšni kavarni ob sproščenem klepetu. kar je bilo tudi njej sami sicer veliko ljubše, a zadnje čase niti ni bilo pomembno, kje sta bila in kaj sta počela; uživala je namreč v vsaki minuti, ki sta jo preživela skupaj in to jo je več kot skrbelo. ko je nekaj minut po dvanajsti končno le prispela do paviljona je težke misli pregnala iz glave, nato pa sedla na tla ob ograji ter iz torbice potegnila tekst in telefon. kolikor je poznala juliana je bil ta najverjetneje še vedno v postelj, zato mu je na hitro poslala sms, sama pa se je nato med čakanjem nanj zamotila s ponavljanjem besedila. hitro se je zatopila v delo in zdelo se ji je, da je do julianovega prihoda minilo le nekaj minut. v pozdrav mu je namenila širok nasmešek, nato pa se je zarežala ob njegovih naslednjih besedah. ''saj, če te ne bi zbudila bi verjetno tako ali tako spal do večera, nato pa bi se spet spravil ven in te domov ne bi bilo do jutra. '' za trenutek je premolknila, nato pa si na obraz nadela mama izraz, kot je temu rekla sama – izraz, ki je izražal nekaj med strogostjo in skrbjo, ki ga je imela njena mama skoraj vedno, ko je govorila z njo. že naslednji trenutek pa se ji je na obraz znova prikradel nasmešek. ''tako pa boš danes storil vsaj nekaj koristnega, zato se nehaj pritoževati in pridi sem.'' mu je pomežiknila in pomignila na tla ob njej, saj v paviljonu iz njej neznanega razloga ni bilo stolov. ob njegovih naslednjih besedah se je na njenem obrazu prikazala maska šokiranosti, ki je bila več kot zgolj prepričljiva. ''kaj?'' je osuplo vprašala, nato pa nadaljevala s pretvarjanjem ''le kako si drzneš grajati ta čudovit prostor, ki sem ga izbrala?'' njen glas je prosti koncu stavka zašel v ton, ki bi lahko pomenil nevarnost, a že v naslednjem trenutku sta se oba zopet smehljala. ''v tisti fensi vili ne bi bilo z najinimi vajami ob vseh tistih kavčih in ljudeh, ki te nenehno motijo čisto nič.'' mu je potrpežljivo razložila. dejstvo je bilo, da je bil v hiši le redko mir, saj je bil vedno kdo na obisku ali kaj podobnega in človek ni bil pred nemirom popolnoma varen niti v svoji lastni sobi, kaj šele v katerem drugem prostoru. ''glede paviljona pa – malo verjetno je, da se bo kdo v soboto popoldne prikazal v neposredni bližini univerze, se ti ne zdi?'' se je zasmejala, nato pa pogled zopet spustila na zajeten kup papirja v njenem naročju. ''se ti po kakem čudežu morda sanja, zakaj se pravzaprav gre pri tej stvari?''

Poglej uporabnikov profil

5 Re: gazebo on Sre Feb 22, 2012 9:56 pm

julian de assis ferreira


4th year of theater studies
4th year of theater studies
    @noemi smitten

    »Hm, naj pomislim,« se za trenutek prelevil v misleca, ki nekaj vneto tuhta, potem pa se mu je čez obraz zarisal širok nasmešek, preden je nadaljeval. »Hm, ja totalno prav imaš.« Namuznil se je sam pri sebi, ko je pomislil, kako so potekali njegovi dnevi, ko ni imel nikakršnih obveznosti - ne sicer vse, toda večino od teh je res prespal cel dan, potem ko se je ob kakšnih devetih zvečer spravil ven in ponočeval do sedmih zjutraj. Sicer ni bil tisti tip, ki bi samo poležaval, zato se je večkrat zgodilo, da več dni zapored spal samo po eno uro, kar ga je sčasoma znalo že prav pošteno izmozgati, toda kaj pa je mogel. Vsekakor ne bi za nič na svetu zamudil zabav, to je bil ena izmed najboljših stvari življenja - poleg deskanja in rolkanja, seveda. »Ja, mama,« se je zarežal njenim besedam, kakor da bi se na nek način posmehoval njeni skrbnosti, ki ga je prej zabavala kot pa zares spravljala ob živce. Noemi je bila tako zelo zabavna oseba, prav zares. »Uf, še dobro, da bova sedela, sicer ne vem, kako bi se spravil v tole stvar, ki je očitno narejena za hobite,« je pripomnil, pri tem pa se izredno dramatično sklonil, ko je vstopil - kakor da bi želel pokazati, da je paviljon premajhen za njegovo višino, kar pa seveda ni ravno držalo. Kljub temu, da je bil zares visok, se je čisto brez problemov lahko spravil noter. »Če pa res, no,« se je zdaj upiral tistemu njenemu pogledu, ki mu je sporočal, naj ga ne serje, kar ga je znova prisililo v to, da se je znova zarežal. Skomignil je z rameni, kot da bi se vdal, potem pa se ji pridružil na tleh in noge po čisti navadi prekrižal po turško, kar je bil eden izmed njegovih najbolj udobnih sedečih položajev. »Presneto, saj ga ne grajam,« si je zdaj na obraz pričaral najbolj nedolžni nasmešek in potrkal po belo prepleskanem lesu, ki mu je bil na dosegu. »Prav ljubko je, no - če si že to hotela slišati. Čeprav je res, da bi si lahko omislili stole, ampak saj tla so človeku še najbolj prijazna, kaj?« Njegov nasmešek je ob njegovih naslednjih besedah nekoliko potonil, ko si je zdaj namrščeno moral priznati, da je imela čisto prav - vila res ne bi bila ravno kraj, kjer bi se dalo početi kaj produktivnega. »Dobro, zmagala si,« je nazadnje oznanil in se z igrano nejevoljo pretvarjal, kakor da nikakor ne bi mogel sprejeti poraza. »Moram reči, da si izbrala nadvse primeren kraj. Nekje, kjer naju res niti ena živeča dušica ne bo mogla motiti pri, hm, delu. In oh.. sem mar omenil, da je vse skupaj izredno romantično? Good choice, very good choice,« se mu je nenadoma zahotelo, da bi imitiral tipični britanski naglas - to je iz zabave pogosto počel, čeprav ni bil nekaj nor na angleško izgovorjavo. Veliko raje je imel ameriško, morda zaradi tega, ker se je prek let, ki jih je preživel v New Yorku, tega že tako zelo navadil. Podaril ji je še enega izmed svojih čudovitih nasmeškov, potem pa iz torbe, ki mu je visela prek ramena še sam potegnil kup listov, ki so predstavljali scenarij. »Aj aj, Noemi. Nisi ti super-girl?« Privzdignil je obrvi in pomignil na majico, ki jo je nosila. »Prav no. Bom pa jaz Clark Kent, pa ti prijazno razložil celotno zadevo.« Namuznil se je, potem ko je nazadnje svoj pogled vendarle usmeril proti listom, ki jih je v vsem svojem življenju prelistal le parkrat. »Saj si prebrala vse to, kaj? No in če jaz prav vem, si ti Belle, torej tista veleslavna Lepotica, jaz pa.. hm, Zver? Ja, to bo to. Jaz sem Zver oziroma na koncu tvoj princ, mar ni tako?« Dvignil je pogled in ji namenil enega izmed svojih očarljivih nasmeškov, potem ko se je radovedno zazrl v rjavolasko pred seboj.


    comment: lol, ne vem, kje sm zdaj dobila beauty and the beast thing, but i couldn't think of sth better atm. D: i hope you don't mind or anything, ampak saj bo znalo biti zabavno, ko bo julian zver haha. mimogrede, scenarij lahko dobiš tukaj in morda bi blo kul, če bi onadva 'igrala' eno izmed zadnjih prizorov, hm? pač tisto preden se kissneta and all. chuckle + sorry for shortness, but i wanted to keep it simple. ^^


_________________
Poglej uporabnikov profil

6 Re: gazebo on Sre Feb 22, 2012 10:51 pm

noemi accardo


2nd year of theater studies and film direction
2nd year of theater studies and film direction

julian smitten | naah, it's perfectly fine. ^^


''seveda imam prav!''je naredila šobico, nato pa narejeno ogorčeno nadaljevala ''kako si sploh lahko pomislil, da ne bi imela? jaz imam vedno prav.'' ga je resno opomnila, nato pa se je začela smejati. oboževala je take male igrice pretvarjanja in prav to je bil eden izmed razlogov, da je kot študij vpisala igralstvo – bilo je zabavno in več kot odlično ji je šlo od rok. poleg tega pa – le kdo ne bi hotel na odru (ali pa pred kamerami, saj je vseeno) poljubljati ultra čednih tipov, ki so se prav tako odločili za ta študij? skušnjava je bila preprosto preveč mamljiva in plusi v prid študija so se vztrajno kopičili, ne glede na to, kako vztrajno se je ob tem trudila iskati minuse. a tudi tukaj ni mogla mimo dejstva – minusov pravzaprav nikoli ni kaj preveč vztrajno iskala. le zakaj bi jih, ko pa je vedela, kaj hoče? sama pri sebi se je nasmehnila, nato pa ob julianovi pripombi med smehom zavila z očmi. ''izzivaš, a?'' mu je še sama namenila izzivalen pogled, saj je bilo več kot jasno, da pri njeni resnosti in odgovornosti (ki ju sicer praktično ni bilo) nikakor ni najprimernejša oseba za vzdevek mama. bolj primerno bi bilo, če bi jo poslali nazaj v vrtec, česar sama seveda ne bi nikoli priznala – a najverjetneje bi se tam kar hitro vklopila v družbo. zmajala je z glavo in se znova nasmehnila sama sebi, že trenutek kasneje pa je julian s svojo dramatičnostjo njeno pozornost spet preusmeril nase. prvih nekaj trenutkov se je lahko spraševala, od kje za vraga je kar naenkrat privlekel hobite, nato mu je sama pri sebi priznala, da mu domišljije ne manjka, že naslednji trenutek pa si je na obraz nalašč nadela 'mama' pogled, ki je pravil nekaj v stilu umiri-se-no-vendar-in-me-ne-spravljaj-v-zadrego. a že trenutek kasneje sta se oba spet smejala in to ji je več kot dobro delo. nikoli se namreč ni preveč dobro počutila v družbi pretirano resnih ljudi, saj je imela ves čas občutek, da se mora lepše obnašati, po drugi strani pa je hotela malce sprostiti ozračje – in na koncu izpadla kot največja budala. česar si, hvalabogu, nikdar ni vzela k srcu, saj se je še prerada norčevala na svoj račun, če je to pomenilo, da bo ljudi okoli sebe spravila v dobro voljo. ko je bila z julianom pa se ni bilo treba truditi ali kakorkoli pretvarjati – bila je preprosto tista vesela, nekoliko nora noemi, ki se je lahko spakovala in še vse kaj drugega, brez da bi se za trenutek počutila slabo. ravno nasprotno, zaradi tega se je počutila veliko bolje kot sicer in prav zato je bila rada v njegovi družbi. pa še iz nekaj drugih razlogov, ampak te je raje hitro odrinila iz misli in se posvetila dogajanju v paviljonu. ''bolje zate da ne.'' mu je požugala s prstom, takoj nato pa pokimala. ''glede stolov se popolnoma strinjam – ampak brez njih imava vsaj dovolj prostora, kajne?'' se je oglasila nepopravljiva optimistka ob njej in rjavolascu je ob tem namenila bleščeč nasmešek, da bi ga prepričala v svoj prav. ob njegovem priznanju je v zmagoslavnem gibu dvignila roke, nato pa začela izvajati nek čudaški zmagoslavni ples, ki ga je imela že od otroštva in je temu primerno tudi izgledal. ''jeeej!'' je vse skupaj zaključila z zmagoslavnim vzklikom, ki je deloval veliko bolj normalno kot tista reč nekaj sekund poprej, o čemer je seveda pričal tudi temolasčev začuden pogled, ki pa ga je povsem mirno ignorirala. ''pravzaprav sem imela v mislih dejstvo, da je ta reč z nekaj domišljije dokaj podobna odru, ampak če pogledaš iz tega vidika…'' se je znova ozrla okoli sebe in morala priznati, da je imel paviljon res nekoliko romantičen pomen. ''kakšno naključje'' so imele njene misli ob enem ciničen ter sarkastičen prizvok, trenutek kasneje pa jih je že odgnala – kot je to odlično počela že ves dan. ''seveda sem!'' je uporniško zagodrnjala, nato pa mu z bleščečim nasmeškom razložila ''in kot super girl sem imela tudi veliko pomembnejše delo, kot je bilo branje teksta za igro, ki bo luč sveta ugledala šele čez nekaj mesecev.'' zavedajoč se, da je spet zmagala mu je naklonila enega izmed svojih najočarljivejših nasmeškov, nato pa je teatralno zavzdihnila ''no, junak moj, pa razloži.'' ko je videla, kako resno se je zastrmel v liste se je za trenutek namuznila, takoj nato pa ji je čez obraz znova hušknila senca nasmeška. ''mnjah, prebrala sem zanimive dele.'' se je poskušala izmotati, saj je tekst prvič začela brati šele, ko je prišla do paviljona, pa še takrat je bolj ali manj preletela zgolj svoje besedilo. okvirno zgodbo je, seveda, poznala že od otroštva, tako da je imela vsaj nekaj pojma o celotni zadevi. prisluhnila je njegovim besedam, nato pa se mu očarljivo nasmehnila ter ga ob enem potrepljala po licu ''zver si vsekakor že, glede princa bova pa še videla.'' mu je pomežiknila, v naslednjem trenutku pa skočila na noge. ''kaj ko bi preskočila začetek, ker ga bomo pred prestavo tako ali tako vadili še stokrat in pravzaprav ni niti najmanj zahteven ter se namesto tega lotiva konca?'' je predlagala, nato pa se vprašljivo zazrla v še vedno sedečega juliana.

Poglej uporabnikov profil

7 Re: gazebo on Čet Feb 23, 2012 8:34 pm

julian de assis ferreira


4th year of theater studies
4th year of theater studies
    comment: this is so fun. chuckle


    »Seveda imaš prav,« je prikimal in ji ponudil enega izmed tistih dobrohotnih nasmeškov, ki bi si ga nadel, če bi ti nek petletni otrok pravil, da se hoče poročiti s hrčkom. »Ne da bi kdaj to zanikal. Toda, bodi pazljiva s tem. Če boš ljudem to omenila, ti ne bodo prijazno prikimali, temveč te bodo po vsej verjetnosti označili za samovšečno deklino,« se je njegov nasmeh še bolj razširil, toda potem je nekoliko potonil, ko se je spomnil, koliko preveč izkušenj je že imel s tem. Ljudje so včasih bili tako preveč resni in niso znali sprejeti šal, potem pa so te označevali za nastopaškega kretena, kakor da bi bil tako prekleto zaljubljen vase. Ponavadi je bila večina teh prav takšnih, ki te sploh niso poznali - saj, svet je bil poln ljudi, ki so te obsojali, še preden so te zares spoznali. Skoraj vidno je prhnil, potem pa odgnal takšne misli - navsezadnje se res ni bilo vredno ukvarjati z njimi. »O ja, izzivam. To je moja strast,« je priznal z nasmeškom in čeprav je vse skupaj delovalo kot da bi bilo izrečeno za šalo, je bilo v tem tudi nekaj čiste resnice. Namreč, bil je tisti tip, ki je izzival usodo - v takšnem ali drugačnem pomenu in to ga je že večkrat prav veliko stalo, toda ni se mogel ustaviti - kakor se strastni kadilec ne bi mogel odvaditi kajenja ali pa se zasvojenec ne bi mogel ločiti od drog. Preprosto so ga izzivi gradili že od vsega začetka, da bi skoraj lahko rekel, da mu je bila ta avanturistična značilnost še kako prirojena. Ampak saj ni bilo važno - v naslednjem trenutku ga je rjavolaska namreč že zabavala z raznimi maskami, ki jih je menjala vsako minuto in to ga je ponovno spomnilo na to, zakaj je tako rad imel igralce. Bili so namreč edini, ki so se lahko resnično vživeli v zadevo - vključno z njim samim, ki je pravzaprav počel še kako pogosto. Da, to je bila vsekakor ena izmed dobrih strani igralcev.
    »Ja, brez stolov se bova lažje vživela,« je svoje besede navezal na prejšnje misli in se v tistem nekoliko razgledal naokoli, kakor da bi pravzaprav ocenjeval celoten prostor - na njem se je počutil prav tako dobro, kakor vsakič, ko je stal na odru in to mu je nazadnje na obraz prineslo zadovoljni nasmešek. Potem pa ga je zmotila prav ona, ko je začela s tistim čudaškim plesom, ki ga je celo prisilila na to, da ji je namenil tisti najbolj običajni wtf pogled, toda nazadnje se je vsemu skupaj moral namuzniti. »Veš, lahko bi se vpisala v plesno šolo - sem prepričan, da bi te sprejeli,« jo je podražil, pri tem ko se ji skrivaj tiho režal. »Ta stvar je resnično podobna odru!« je nenadoma vzkliknil, da je spominjal na nekega umetnika, ki je pravkar doživel iluminacijo - ali pa na tistega Arhimeda, ko je nag letel naokoli, zraven pa navdušeno kričal evreka, ko se mu je uspelo dokopati do rešitve. Le da on ni bil gol ali kaj podobnega - namuznil se je svojim mislim, potem pa se zmagoslavno nasmehnil rjavolaski, kakor da ji niti pod razno ne bi pripisoval kakršnih koli zaslug. »Sem vedel, da me na nekaj spominja,« se je pretvarjal, da je še vedno pod vtisom tega odkritja, toda že naslednji trenutek je vse skupaj izpuhtelo, ko je v zraku pustila tiste nedokončane misli. »Če pogledaš iz tega vidika?« jo je spodbudil, da bi nadaljevala svojo nedokončano poved in se zahihital. »Prav imam, kaj? Zares je romantično.« Pa ne da bi imel sam kakšne namene to uporabiti - zdelo se mu je samo dovolj zabavno, da jo je na to znova opozoril, kajti ni spregledal, kako napeta je postala, ko je to spoznala. »Ja?« so ga nenadoma pritegnile njene besede, ko je tako živahno razpredala o poslih super junakinje. »In kaj bi lahko bilo bolj pomembno od ponavljanja teksta?« se je navihano pozanimal in ji pomežiknil, na način saj-mi-je-vse-jasno, čeprav mu v resnici ni bilo niti približno. »Prebrala si torej samo zanimive dele? Ej, ne boš verjela - jaz tudi. Veš, kaj mi je bilo najbolj zanimivo?« je nenadoma hitel navdušeno razlagati. »Tisto, ko me neki tipček - hm, Gaston? - zabode direktno v hrbet. Mislim, mene kot Zver,« ji je razkazal svoje bleščeče zobe, potem ko se je v svojih papirjih že lotil brskanja za tem prizorom. »Mislim, da je bilo to nekje na koncu,« si je mrmral in se nekoliko namrščil, ko se je poskušal spomniti, a se že takoj ob njenih naslednjih besedah užaljeno spačil, kakor da bi ga še kako zelo prizadela s tem, ko ga je označila za zver. »Ti se kar zajebavi, ja,« je hlinil razburljivost in jo nič preveč zadovoljno pogledal izpod čela. »Ampak še vedno mislim, da bom imeniten princ,« se je zdaj zabaval na lastni račun, ko je radovedno pogledal navzgor proti rjavolaski, ki je zdaj že bila na nogah. »Veš kaj? To bi bilo več kot krasno,« je navdušeno sprejel njeno idejo in se počasi tudi sam spravil na noge. »Mislim, da imava imenitne pogoje za uprizarjanje dveh zaljubljencev, kaj?« Previdno je pokukal proti Noemi, toda ta je zdaj po čistem naključju svoj obraz skrivala za listi in nazadnje mu ni preostalo drugega, kakor da se ponovno posveti scenariju in si prebere zaključek celotne zgodbe - navsezadnje tudi sam ni storil več od tega, da je skozi besedilo na hitro preletel samo enkrat ali dvakrat. »Konec, praviš?« je zamrmral, ko je celoten scenarij že obrnil na zadnje strani in z očmi na hitro preletel prek celotnega besedila. »V redu. Kje torej začneva?« se je nenadoma čisto preveč navdušeno ozrl proti soigralki in čisto po otročje zaploskal z rokami.


_________________
Poglej uporabnikov profil

8 Re: gazebo on Pet Feb 24, 2012 10:57 am

eveline rousseau


2nd year of dutch and english literature
2nd year of dutch and english literature
DORIAN, <3



    Popolnoma sama se je sprehajala po mestu, priznati si je morala - Rim ni bil zanjo. Večina ljudi je skakala po zabavah, se opijala ter se poniževala s skoki v tuje postelje. Ampak nekajkrat je to storila tudi sama, ni bila ravno ponosna na te dogodke, vendar je imelo vse svoj pomen - Dorian. Skoraj vedno, ko ga je videla je imel v objemu dekle, ni bila vedno enaka. Pa vseeno je Eveline v grlu vedno začutila ogromen cmok in solze v očeh. Bila je nora nanj, od tu tudi noro ljubosumje. In kot največji otrok je hotela narediti še njega ljubosumnega. Skočila je v objem prvemu, ki ga je videla in se vso noč objemala z njim. Vendar pa je takoj ko je bilo možno izginila v noč. Nekajkrat je res malce preveč popila in se zbudila v drugi postelji. Nekaj časa je samo strmela v strop in od sramu v naslednji sekundi skoraj poletela skozi vrata. Nihče od teh moških ni bil pravi zanjo. V mislih je bil vedno le Dorian, eden in edini.
    Eveline se je torej že tretji dan zapored odločila, da se ne bo zabavala, ampak si privoščila kratek sprehod okoli študentskega doma. Vetrič je prijetno pihljal in povzdigoval njeno oblekico, vendar ji je bilo vseeno. V temi, ki so jo rahlo osvetljevale luči je bila popolnoma sama. Nekaj časa je še zadrževala solze, nato pa so ji stekle po licu in razmišljala je o vseh negativnih stvareh njenega življenja. O tem, kako je mama še vedno ni poklicala, da bi se srečali, pa čeprav je dobro vedela, da je v Rimu. Seveda je vedela, njena ljuba mama ji nikoli odpustila, da je po ločitvi izbrala raje očeta kot njo. Toda kdo bi hotel leteti po svetu, iskati novo življenje? Eveline je hotela imeti le ustaljeno življenje pri svojemu očetu, ki ji je dal vse kar je hotela. Bila je razvajena, vendar pa ji je bilo vseeno. In potem je bil tukaj še Dorian. Njemu je bilo vseeno kako snobovska in razvajena je Eveline. Odkar ga je prvič videla je vedela - on je pravi. Pa vseeno mu nikoli v življenju ni še povedala kaj resnično čuti. V obraz sta si kdaj metala samo zbadljivke in iz njegovih ust so zvenele tako resnične, da so jo globoko v sebi ubijale. Mogoče je zato okrog sebe naredila takšen oklep, da je nič več glede njega ni moglo prizadeti, zato je do njega se obnašala hladno, v drugem trenutku pa je ležala poleg njega in ga nežno poljubljala. Njun odnos je bila prava uganka in videti je bilo, kot da noben od niju noče, da bi bilo tega konec. Oba sta uživala v takšnem odnosu, čeprav sta kdaj končala prizadeta in praznih rok, sama...

    Pred njo je bil ljubek gazebo. Nasmehnila se je ter si obrisala solze ter se povzpela nanj. Naslonila se je na belo ograjo in strmela v zvezde. Nebo je bilo brez oblačka in vsaka zvezda, ki je tisto noč svetila, se je videla popolnoma jasno. Na nebu je bila to noč polna luna, ki je osvetljevala okolico. Vse je spominjalo na noč, ko sta se prvič poljubila. Bilo je kot bi se ustnice združile s popolnoma enakimi. Dorian ji je bil res tako zelo podoben, a po drugi strani tako zelo resničen.
    Stopnica je zaškripala in Eveline se je rahlo obrnila, po vsemu telesu jo je spreletel srh. Bala se je, kdo je prišel in res si ni želela nobene družbe. Toda takoj, ko ga je zagledala je vedela - bil je on. Popravila je pramen las, ki je silil v drugo stran ter se zopet obrnila stran. Sploh ni vedela, kaj naj reče. Res mu je želela samo skočiti v objem, toda vedela je, da to ne gre kar tako. Morala bi biti hladna, toda kaj ko ima tako popoln glas. Takoj ko je odprl usta je Eveline zaprla oči in počasi dihala. Iskala je prave besede, a jih nekako ni mogla najti. Pogledala ga je ter se nasmehnila. ''Sem hotela malce časa zase. Sem utrujena od vsega ponočevanja. Kaj pa ti? Nobenega dekleta danes?'' zrla je vanj in ga občudovala. Z očmi ga je preletela od glave do pet. Res je bil popoln. Ko se je rahlo dotaknil njenega obraza, ko je popravil njen las se je kar stresla. Njegov dotik je bil kot vroča plošča, želela si ga je tako močno kot še nikoli. In ob vsakem komplimentu se je nasmehnila ter rahlo zardela. Še dobro, da je bila zunaj trda noč in najverjetneje sploh ni opazil, kako ga gleda in kako njena lica postajajo vedno bolj rožnata. ''Dorian..'' je začela. Glas se ji je lomil, vendar je vseeno nadaljevala. ''Popoln si. Ne moram te niti gledati.'' je dokončala in po licu ji je spolzela solza. Tako močno ga še nikoli ni hotela objeti, obrnila se je proti njemu, da mu je gledala naravnost v oči in se počasi dotaknila njegovega obraza. ''Ni prav, da si tukaj. Mogoče bi bilo boljše, če bi odšel.'' vedela je, da se ne bo mogla več dolgo zadrževati. Če bi stal nasproti nje samo še kakšno minuto več se ne bi mogla več zadržati in bi ga poljubila. Želela si je čutit njegovo sapo na svojem obrazu in čutit njegovo toplino telesa. A namesto, da bi mu vse to povedala, je samo skozi stisnjene zobe dokončala, ''gotovo te v stanovanju čaka kakšno dekle, da jo popelješ v nebesa.''

Poglej uporabnikov profil

9 Re: gazebo on Pet Feb 24, 2012 4:17 pm

dorian mason


4th year of theater studies
4th year of theater studies
    smitten3 [eveline rousseau]

    šele ko mu je namenila dovolj pozornosti, je opazil, da so bile njene oči rdeče. je jokala? ni pokazal nikakršne spremembe na obrazu, ničesar, kar bi ji dalo vedeti, da ga skrbi zanjo, četudi ga je takoj, ko je videl zabuhla lica in rdečkaste oči, stisnilo pri srcu. "ne vem," je skomignil in belo plastično vrečko, v kateri je za seboj nosil svoj preljubi viski, odložil na tla. morda bi ga eveline v tem trenutku bolj potrebovala kot on, kajne? "malce sem se že naveličal italijank. krasne so, ampak velika večina nima prav nobenega stila." skomignil je z rameni, ker ji vsekakor ni imel namena prizanašati z novicami o svojih spolnih podvigih. eveline je bila zares krasna, toda vsake tu in tam si je zaslužila nekaj, kar jo je zbodlo naravnost v srce. saj je bila vendar vajena, mar ne? vedela je, da podira dekleta kot za stavo - včasih dejansko za stavo - in pred njo se mu ni bilo potrebno delati mutavega na svojem področju; poznala ga je, tudi razumela ga je, sicer jo je to lomilo, toda še vedno ni imel namena prikrivati ničesar. naj ve, kar je s provokacijo želela izvedeti. sicer pa je skušal vsaj malo umiriti situacijo. tukaj je bil kratek čas, pa je imel pod seboj že nekaj seks prijateljic in nekaj strtih src, ki jih vsekakor ni planiral. ne, danes je vedel, da se bo lepo zabaval sam, v svojem stanovanju, morda ob kozarčkih viskija, vsekakor pa brez deklet; bile so vse preveč komplicirane, zahtevale so vse preveč, ko bi človek mislil, da bodo zadovoljne, če so se s seksom dotaknile nebes. očitno to ni bilo dovolj. nato se je nenadoma obrnila proti njemu in v očeh je imela solze, zaradi česar je le težko ostal trden in brezizrazen. v očeh se mu je zalesketala zaskrbljenost, ki jo je kljub vsemu trudu morala razumeti tudi ona. "ne govori neumnosti, eve," jo je tiho zavrnil in s prstom ujel solzo, ki ji je kapnila po mehkem, vročem licu. prekleto, ali je zdaj že njegova sama prisotnost poskrbela za to, da se mu je dekle zlomilo v naročju? ni je hotel takole.. prizadeti, a očitno je storil prav to, čeprav ni razumel niti, kaj je pravzaprav storil narobe. "res hočeš, da grem?" je povzdignil obrvi in v dlaneh pridržal njen obraz, da bi ujel njen pogled, ki je moral lagati, ko je govorila, da bo bolje, če odide. tega ni želela, toliko je že vedel. bilo je tako smešno, ko sta bila nenadoma sama, takole potisnjena v situacijo, kot že nekaj časa ne. zadnjih nekajkrat sta bila obkoljena z vročimi telesi in nikdar si nista izbrala drug drugega, vedno koga tretjega, ker sta morda pričakovala, da ju nekje, nekako - čaka nekaj boljšega. pa se to ni nikdar zares zgodilo. vse njune ostale aferice so bile samo senca tega, kar sta gojila med seboj. še enkrat je s prsti zdrsel po njenem licu in obrisal še zadnje sledi solz, ki so ga pogrele. kako je sovražil, ko je koga videl takole jokati, eveline pa je bila njegova mala boginja, zato jo je bilo še toliko huje videti takšno. "veliko bolje," je rekel bolj sebi kot njej, ko je iz njenega obraza izbrisal sledi solza. ni jih hotel povzročiti - niti najmanj in čutil se je dolžnega, da jih je sedaj obrisal, izničil. nasmehnil se je njeni cinični pripombi o tem, da ga v njegovi sobi gotovo čaka kakšna lepotička; avery, če še ni odšla, mogoče, a ta mu ni dovolila, da bi jo popeljal v nebesa. ne, danes ga ni čakal prav nihče in zato se mu ni zdelo nič kaj sporno, če je nekaj časa preživel z eno svojih najljubših ljubimk, z eveline. bila sta v nekakšni ogenj - led zvezi, pri čemer je včasih bila ona ogenj in on led, spet drugič obratno. "morda res," ji je dal jasno vedeti, da bi imela lahko prav in da ona vsekakor ni edina ženska, ki pestri njegovo življenje. "toda zdaj sem tukaj, s teboj.." je ponovno skomignil z rameni in skoraj nekoliko izzivalno stopil še bliže k njej, ob čemer je njegova dlan še vedno počivala na njenem licu. omamno je dišala po tako znanem parfumu; skoraj bi se mu nekoliko zvrtelo, pa je vedel, da vsekakor ne sme izgubiti kontrole nad seboj, ker bi se sicer ves ta večer z eveline prevesil v velikansko sranje. "kaj je narobe, ljubica?" se je pozanimal v šepetu, nato pa na njeno prosto lice pritisnil komaj zaznaven poljub. "zakaj si nesrečna, ti rim ne ugaja?"

Poglej uporabnikov profil

10 Re: gazebo on Pon Feb 27, 2012 6:01 pm

eveline rousseau


2nd year of dutch and english literature
2nd year of dutch and english literature


    Že od vedno so ženske tiste, ki so bolj čustvene in svoja čustva neuspešno skrivajo. Ko nekoga ljubiš to le težko skriješ, vendar pa ji je z Dorianom že nekaj časa to uspevalo. Ni si upala povedati točno kaj čuti, ker sta si bila preveč različna, po drugi strani pa preveč podobna. Ni zmogla poiskati nekoga drugega, do katerega bi čutila karkoli podobnega. Ljubezen je bila čudna stvar, toda ona dva sta vse to še bolj zakomplicirala. Njun odnos je bil nekaj tako edinstvenega, da si Eveline ni želela, da se konča. Šele, ko bo odšla stran bo videla ali ji bo sledil tudi Dorian. Takrat se bo končno pokazalo kdo je imel koga rad ves ta čas in komu je bilo do le igric v postelji. Toda kdaj bo izbrala Eveline dovolj poguma, da bi to storila? Vsi bogovi so kričali, kako jima ni usojeno, pa Eveline ni zmogla odnehati. Zaspala je ob misli nanj, zbudila se je z njegovo sliko v svojih mislih. In seveda so bili tukaj dnevi, ko je lahko šla mimo brez, da bi si ga zaželela. Toda vedno, ko je pomislila nanj je vedela, da je on tisto kar potrebuje. In vedno ko se je odločila, da onadva ne bosta imela ničesar več, da je bilo dovolj igranja, ga je vedno srečala in pristala sta skupaj. Tako kot to noč. Eveline je vedela, da je Dorian edini, ki ji meša glavo in temu je hotela narediti konec. Mogoče je bila zato tudi tako čustvena in so solze še lažje prišle na plan. ''Vse je narobe in to veš.'' skoraj jezno je zakrilila z rokami in vdihnila svež zrak. ''Narobe je to, da sva skupaj in drugič spet nisva. Najin odnos je tako zakompliciran, da ne zmorem več. Ne morem več misliti nate in drugi dan spet pozabiti, da si bil kdaj moj in sam veš.. Nisem neumna, tudi ti čutiš nekaj.'' bila je prepričana, da se ne moti. Nekaj je moral tudi on čutiti. Ko je kdaj prespala pri njemu je slišala bitje srca, ki je bilo samo zanjo in tudi vedno, ko sta pristala v postelji ni bilo vse kot pri drugih. Obleke niso hitro letele in bil je le sex. Bilo je nekaj več, bila je ljubezen. Bili so počasni dotiki, počasni poljubi in božanje in roke so drsele po hrbtu in počasi sta pristala brez oblek. Sex ni bil le sex, lahko bi mu rekla celo ljubljenje, ker je vsako sekundo čutila ljubezen do njega, ki je gorila z njenega telesa in njegova ljubezen do nje, ki je gorela iz njegovega telesa. Toda naslednje jutro je bilo vse tako zmedeno. Nekaj zbadljivk in kdaj celo skupen tuš. Toda potem sta vedno vsak šla skozi svoja vata in vsaj Eveline ni nehala misliti na tisto noč, dokler se ni zgodila naslednja.
    V tistem trenutku je bila čustveno res nastrojena, vsa čustva so hotela na plan in ob dotiku Doriana in njegovih ustnic na njenem licu si ga je samo še bolj želela. ''Nič ni narobe z Rimom.'' mu je šepetaje odgovorila in se dotaknila njegove roke na njenem licu nato pa ga strastno poljubila. Njune ustnice so postale eno in po vsem telesu je čutila metuljčke. Počutila se je kot prerojena, tako dolgo si je zopet želela njegovih ustnic na njenih in končno je to dobila. Seveda ni vedela kako bo Dorian reagiral, toda v tistem trenutku ji je bilo vseeno. Poljub je bil dolg in počasi so se njune ustnice spet ločile in zazrla se je v njegove popolne zmedene oči. ''Oprosti, jaz...'' je bilo vse kar je lahko spravila ven s sebe. Imela ga je rada, s tem poljubom je to bilo potrjeno. Vprašanje je bilo koliko časa bo lahko vso ljubezen držala v sebi. Nekaterim to uspe za vedno, toda Eveline ni bila ena izmed takšnih ljudi. Vedno je povedala kar si je mislila in tudi zdaj je bila njena največja želja, da bi mu lahko povedala kaj je vse čutila ob prepletanju njunih jezikov. Toda hotela je, da sam začne govoriti o tem, ni hotela zopet dati pobude, ni mogla spet pokazati da ga potrebuje ob sebi. Mogoče bi si Dorian kaj preveč mislil in hotel njun odnos celo končati. Eveline se je bala in si želela vedeti, kaj se plete po njegovih mislih. Najbolj se je bala zavrnitve, ne bi je prenesla.

    Omg. i love them smitten

Poglej uporabnikov profil

11 Re: gazebo on Čet Mar 01, 2012 9:09 pm

dorian mason


4th year of theater studies
4th year of theater studies
    smitten3 [eveline rousseau]
    yayy me too! :3

    zdelo se mu je, kot bi ga s svojimi besedami obtoževala za neobstoječa dejanja. mar je bil on kriv, ker je bilo enostavno jasno, da nista za skupaj? ker je bilo, navsezadnje, jasno, da on ni z nikomer za skupaj in ker ji je prihranil trpljenje ob tem, ko bi jo brezsrčno prizadel, kadarkoli bi se mu to zahotelo? ni vedel, kaj je hotela, a karkoli je že bilo, je hotela preveč. ni je mogel ljubiti, ker je vedel, da bi se je po tednu dni naveličal; imel je navezo nanjo, zelo močno navezo, ki je v nekem trenutku lahko bila imenovana ljubezen, a ne takšna, kakršno si je eveline želela. ni ji imel česa dati, še več, ni ji hotel dati ničesar, ker je bilo vse, kar je lahko od njega prejela, nova porcija trpljenja in bednih dni. ni ji privoščil tega. ničesar slabega ji ni privoščil - želel jo je videti srečno, pa je vedel, da z njim ne bo nikdar srečna; in istočasno ga je nekoliko ubilo vsakič, ko jo je videl z drugim in vedel je, da njene sreče z drugim moškim prav tako ne bi bil zmožen prenesti. prekleto, kdaj se je vse skupaj tako zakompliciralo? kdaj se je njun odnos tako drastično spremenil? že je hotel opravičiti svoja dejanja ali nekako pokazati, da vse vendar ni tako zelo narobe, kot se ji morda zdi, ko je iz nje butnil plaz nekontroliranih besed, nabitih z emocijami. "eve.." je hotel protestirati, a je za nekaj trenutkov enostavno ostal brez besed. očitno ji je bilo hudo, bolj hudo, kot si je sploh utegnil misliti, in vendar.. kaj naj bi storil, kaj naj bi rekel..? "saj vendar veš kako je, prekleto.." ni bilo prvič, da bi o tem govorila, čeprav se mu še nikdar ni takole sesula v rokah in počutil se ni nič kaj prijetno. vedel je, da se sam ta trenutek preprosto ni smel sesuti, ker bi drug drugega uničila, če bi videla drug drugega na tleh. nista bila narejena za to, nista bila namenjena ljubezni, namenjena sta bila.. občasnemu igračkanju s srcem drugega, vsekakor pa ne zavezi, da bosta kakorkoli ohranjala to njuno tako zvano 'ljubezen', karkoli je že bila. "kaj bi sploh rada, a?" njegov glas je ostajal miren; ni šlo za napad nanjo, šlo je bolj za popolno nerazumevanje njenih želja. kaj pri vragu je hotela od njega? saj je vendar vedela, da ji ne more dati ničesar. prekleto! "kaj? bi rada, da bi se zjutraj zbudila v objemu in se ves dan cartala in se klicala z ljubkovalnimi imeni? in da bi ti ves čas govoril, kako te ljubim in kako bom večno tvoj?" zmajal je z glavo, ker mu enostavno ni šlo v račun. "bi to rada? ker prekleto veš, pizda, da ti tega nisem sposoben dati. poznaš me, jebemti, veš kakšen sem, nisem sposoben nekoga.. ljubiti. če si domišljaš, da te, potem si veliko preveč domišljaš." njegove besede so izzvenele v tišino. v nekem ključnem trenutku je v njegovi glavi začela razbijati panika, ker je vedel, kako zelo predaleč je šel, in vendar ni vedel, kaj naj stori, da bi situacijo omilil. povedal ji je, kar je imel povedati, povedal je svoje in jo s tem najbrž že tisočič v tem času prizadel. tokrat celo brez pomoči dolgonoge lepotice, ki bi ga pospremila v spalne prostore; o ne, čisto samemu mu je uspelo razočarati dekle, ki mu je dejansko nekaj pomenilo.. še vedno je bil navzven hladen, a njegove naslednje besede so bile veliko bolj tople, četudi še vedno razburjene: "oprosti. oprosti mi, nisem mislil.." spet je zmajal z glavo in njegova dlan je ujela njeno in jo močno stisnila, da se mu le ne bi izmaknila. potegnil jo je bliže, da bi ujel njen pogled. "veš, da nisem mislil.. samo.. prekleto, eve, saj veš, kako je na stvari, saj me poznaš.." je izmomljal neko slabo opravičilo, ki pravzaprav ni služilo ničemur, razen napolnjevanju praznega prostora. v trenutku je bil spet raznežen, skesan zaradi svojih dejanj, ki enostavno niso bila na mestu. njej so tekle solze po obrazu, sicer že od prej, samo da je zdaj še veliko bolj zajebal, kot poprej.. počutil se je kot največji kurac na svetu, zares.. že tako je bila na tleh; zdaj jo je samo zravnal z zemljo. poteptal. in potem sta se poljubila in za nekaj trenutkov ga je to popolnoma zasidralo. ni vedel, kaj naj bi storil ali kako naj bi reagiral, zato se je enostavno prepustil poljubu, ki je trajal lep čas, dokler se ni ona odmaknila in se mu opravičila. in v tistem trenutku mu je bilo jasno, da bi se on moral umakniti še prej. ne, ni bil pretirano velikokrat moralen človek, danes pa je morala pritiskala na njegove možgane kot težka utež in mu narekovala, da dekleta v takšnem stanju - bilo je namreč stanje, veliko hujše od pijanosti ali zadrogiranosti - preprosto ne sme izkoristiti. ker jo je imel, kako prekleto osladno, rad. "je že okej.." je pokimal ter se nekaj korakov odmaknil s pogledom, izgubljenim nekje v daljavi; ni je hotel gledati, ker je vedel, da se bo vdal skušnjavi. "poslušaj, prav imaš, tole.. tole se ne sme dogajati." z razprto dlanjo je opravljal nekakšno gesto, kot bi pritiskal zrak proti tlom, a mu je pravzaprav ta kretnja samo pomagala pri razmišljanju; njegove misli pa so poskakovale sto na uro. pričel je odkimavati. "najbolje bo, da preprosto greva vsak svojo pot.." je počasi začel, nato pa jo je hotel samo ošiniti s pogledom, pa se mu je ta ustavil na njenih prodornih očeh.

Poglej uporabnikov profil

12 Re: gazebo on Ned Mar 04, 2012 12:17 pm

noemi accardo


2nd year of theater studies and film direction
2nd year of theater studies and film direction

julian smitten | i'm sorry for late. -.-


navdušeno se je nasmehnila in kratko plosknila ob njegovi potrditvi, že v naslednjem trenutku pa se ji je na obraz zarisala šokiranost. za trenutek ali dva je zgolj odpirala in zapirala usta, kot bi bila še vedno v šoku, nato pa je končno izdavila ''jaz? samovšečna?'' užaljeno se je namrdnila in uporniško prekrižala roke na prsih. ''nikakor, nikoli in nikdar.'' za trenutek se je še kujala, v naslednjem pa je bila zadeva že pozabljena; na njenem obrazu je kot sonce znova žarel vesel nasmešek in v očeh se ji je prižgala nagajiva iskica. o ja, tudi ona je z veseljem izzivala, tako ljudi kot življenje samo. le kaj bi ljudje počeli vsa ta leta, če si ne bi drznili storiti česa neneavadnega, česa norega? kmalu bi vsem postalo pošteno dolgčas in prav to je bil razlog, da je tako rada počela vse, kar je bilo preprovedano oziroma je v družbi nekako veljalo za tabu temo. pogled na ogorčeno staro tetko, ko se je naprimer kar tako, iz čiste zabave, vrgla v objem kakemu neznancu, je bil vedno neprecenljiv in že zaradi takih trenutkov se je tveganje izplačalo.

''seveda bi me!'' se je zarežala in ga igrivo boksnila v ramo. ''bili bi več kot navdušeni nad mojimi gibalnimi sposobnostmi.'' se je nasmehnila in samo, da bi ga nasmejala še enkrat izvedla tisti tako-imenovani ples, ki to vsekakor ni bil. ob njegovem vzkliku, ki je bil kot izrezan iz kakšnega filma, se je najprej zdrznila, nato pa se je začela smejati. julian je še nekaj trenutkov po vzkliku izgledal, kot da je doživel nebeško razodetje. še marija je imela verjetno na obrazu manj presenečen izraz, ko ji je angel povedal da bo zanosila in ob primerjavi, ki se ji je pojavila v glavi se je noemi zamenjala le še močneje. ''oh moj bog, kako zelo si pameten!'' je občudojoče zavzdihnila in ga pogledala, kot kaka zatelebana najstnica gleda poster roberta pattisona, ki njej osebno sicer nikoli ni bil všeč. bil je preprosto čuden in vsa tista somrak zadeva ali karkoli je že bila je bila veliko preveč pocukrana, pa še igralci so bili tako zanič, da je šla verjetno večina filmskega proračuna za njihove inštrukcije. ob misli na to je prezirljivo prhnila, nato pa se, ko je prejela vprašujoč pogled od temnolasca, široko nasmehnila. ''ja, ja, je že v redu.'' je zagodrnjala med smehom, nato pa vdana v usodo zavdihnila ''ja, prav imaš. ta reč resnično izpade nekam romantično.'' kot da se tega ne bi več kot predobro zavedala, vse od kar se je znašla v tem presnetem paviljonu. in onadva bosta v njem vadila zaključni prizor iz ene največjih ljubezenskih zgodb iz njenega otroštva. nizko v trenutu je začutila nekaj med tremo in veseljem, ki jo je prevzelo ob misli na to, a takih čustev si vsekakor ni smela dovoliti. konec koncev je bil to julian, ki ga je praktično komaj poznala. po drugi strani pa se je zdelo, da ga je v nekaj tednih spoznala bolje kot kogarkoli drugega. stresla je z glavo in pregnala grešne misli. ''oh, veliko stvari.'' se je skrivnostno nasmehnila, nato pa se na videz zresnila, kar seveda v julijanovo družbi ni moglo trajati dolgo. ''oh, ja, to je vsekakor ena bolj zanimivih scen.'' je navdušeno prikimala, medtem pa listala po scenariju, da bi čim prej našla omenjeni odlomek. na hitro ga je preletela, nato pa se narejeno skremžila. ''naravnost fantastična vloga. '' je zatarnala, nato pa pokazala na scenarij. ''najprej se igram rešiteljico, kar spodleti, nato pa jočem. hura za močne in samostojne ženske!'' je sarkastično vzkliknila, nato pa prebrala še preostanek. ''no, dragi moj princ, vsekakor upam, da znaš plesati, sicer tega vsekakor ne bova izvajala.'' je zopet pomignila na tekst. ''nimam neke blazne želje po tem, da bi me kdo pohodil pri vsakem koraku.'' nagajivo mu je pomežiknila, nato pa se je ob naslednjem vprašanju zopet zazrla v tekst in si šla med razmišljanjem z roko skozi lase. ''hm... no, glede na to, da pri roki trenutno nimava gastona, kaj, ko bi začela pri tistem delu, ko se bella pojavi na balkonu?'' je zamišljeno dejala, med tem pa še vedno preučevala napisano. ''sicer se boš moral pretvarjati, da te je zrak zabodel v hrbet, ampak mislim da boš zmogel.'' se je zarežala, nato pa v temnolasca usmerila vprašujoč pogled.

Poglej uporabnikov profil

13 Re: gazebo on Tor Mar 13, 2012 7:12 pm

julian de assis ferreira


4th year of theater studies
4th year of theater studies
    comment: i'm so mocking twilight in this post, trololol XD ampak nekako mi je prišla v glavo ta scena - click here in si nism mogla pomagat. chuckle tale njuna zaključna scena mora bit najmanj tako romantična, prav? chuckle + belle & bella? close enough!
    + upam, da te ne moti, ker sm nekje pri replikah uporabila angleščino , ampak se mi zdi, da se boljše sliši, kot če bi prevajala v slovenščino vse.


    »Saj,« je bilo vse, kar je uspel izreči med hihitanjem, ko je rjavolaska ponovno izvajala tisti čudaški ples - vse skupaj pa ne bi bilo tako smešno, če se je ne bi predstavljal v baletnem tutuju, kako navdušeno vadi svoj ples, ki je bolj spominjal na ples Indijancev ali celo jamskih ljudi ob ognju. Tako zelo zabavno si je bilo kaj takega zamišljati, sploh če so vse osebe, ki so se mu zdaj pojavljale v glavi, nosile rjavolaskino podobo. Končno je po dolgih sekundah, ki so se že zavlekli v minuto, zajel sapo in njegov smeh se je končal z nasmeškom, ki je zdaj obtičal na njegovem obrazu, še preden je doživel tisto razsvetljenje, da je ta paviljon resnično spominja na igralski oder. Kakorkoli pač že, prav on je bil zdaj tisti, ki je rjavolasko spravil v smeh in še sam se je znova zarežal, zgolj zaradi tega, ker je bil njen smeh tako zabaven in ga zato tudi vedno znova potegnila v krohot, da sta se na koncu oba režala kot dva norca. »Seveda sem pameten,« ji je pokazal zobe, potem ko se mu je obraz spačil v nekaj med nasmehom in režanjem. »Bolj kot ti, mala,« jo je podražil s tistim vzdevkom, za katerega je še kako vedel, da ji je šel na živce, zdaj pa se je znova režal njenemu izrazu na obrazu, potem ko si je nadela takšno masko, ki je ni znal ravno določiti, toda bila je za crknit smešna. Ali pa je bil samo on tako prekleto dobre volje, da bi celo lahko rekli, da je bil zadet s svojo energijo, s katero kot običajno ni imel kam. Nepoboljšljivi klovn, bi se temu lahko reklo. Namuznil se je - tako svojim mislim, kot tudi dejstvu, da bi je bil ponovno on tisti, ki je zmagal, pa če prav samo v prepričevanju, da sta se nahajala na kraju, ki je bil tako blazno romantičen. Resno, kot iz kakšnega pocukranega filma, kakšnega vampirskega sranja - tistega Somraka ali kaj je že bilo tako popularno. Ne, ni si že neštetokrat ogledal ta film in ne, ni bil vzhičen nad njim, tako kot večina ženske populacije, le večkrat si je že drznil parodirati prav ta vampirski roman, ki je bil očitno le neke vrste novodobna Romeo in Julija. Pa ne da bi imel kaj proti vsemu skupaj, samo rad se je zabaval iz tega, četudi si je zato prislužil par zares mračnih pogledov Somrakovih oboževalk, ki so norele za vsako stvar, ki je vsebovala slavno ime Edward Cullen.
    »Ah.. romantika na višku,« je vzdihnil, kakor da bi bil tako zelo očaran in prevzet nad tem čudovitim krajem, ki za romantike po duši po vsej verjetnosti ne bi bilo lepšega kraja pod soncem, sploh pa zvečer, ko bi svetile še kakšne lučke in bi bilo oh in sploh čudovito. To seveda ni pomenilo, da v njem ni bilo niti trohice romantičnosti -seveda je bila, le ni bila tako izrazita oziroma se je pokazala samo, če si znal pritisniti na pravi gumb. Ampak zdaj je bilo vse preveč zabavno, da iz enega preprostega dejstva ne bi delal kravala, sploh ko je opazil, da rjavolaski to vzdušje, ki ga je samo po sebi delal paviljon, ni bilo najbolj po godu. Precej je bilo očitno, da se tudi ona ni uvrščala med tiste ljudi, ki so bili pretirano romantični po duši in ta lastnost se je znašla na seznamu mnogih skupnosti, ki sta jih skupaj odkrila med druženji v zadnjih tednih. Nasmehnil se je, navsezadnje je bil srečen, da sta se sploh spoznala, čeprav je to pomenilo, da bosta morala igrati neko ušivo otroško pravljico, naravnost iz zbirke Disneyjevih najlepših zgodb vseh časov. Ampak saj je bilo zabavno, kar je tudi pravkar dokazovala njegova soigralka, ki je listala po scenariju in se spoznavala z različnimi situacijami, ki so ga znova spravile v smeh. »O uau, to pomeni, da se boš na odru cmerila - kako zabavno!« jo je dražil in roke še pravočasno dvignil kvišku, da bi se branil pred morebitnimi udarci, ki bi jih lahko ob tem preizkusila nad njim. Ampak očitno je bila preveč zaposlena s prebiranjem scenarija, tako da njegovo življenje ostalo neogroženo - vsaj za zdaj. »Seveda znam plesati - hej, kaj si pa mislila. V tem sem profesionalec,« se je pohvalil in prav zares dramatično pobobnal po svojemu prsnemu košu, da je njegovo pretiravanje pridobilo na učinku - vendar vse to zgolj zaradi zabave in ne zaradi resnične želje po bahanju, saj ni bil takšne vrste oseba. Toda ni se zlagal, ko je izpostavil svoje plesne spretnosti - v tem je zares bil naravni talent, če bi se temu lahko tako reklo. »Glej, da me ti ne boš pohodila,« je še namuznjeno dodal, potem pa se tudi sam posvetil kupom papirjev, ki jih je držal v rokah in so predstavljali scenarij njune igre. »Prav, potem začniva s tistimle delom,« je prikimal, potem pa stopil korak naprej in ne da bi kar koli drugega še rekel, se že spustil po stopnicah. »Belle!« je veselo vzkliknil, ko je zdaj že stal na trati za samim paviljonom in se čisto dramatično pričel pretvarjati, da pleza na balkon. »Belle, you came back!« je vzdihnil, ko se je zadihano obesil na belo ograjo, kot da bi se naslanjal na balkon, na katerim se je pred trenutkom pojavila Noemi - oziroma zdaj zanj že Belle. Trenutek tišine, ki je napočila med njima, je izkoristil, da se je ljubeznivo zazrl v obraz rjavolaske, kakor so mu to narekovale didaskalije, potem pa se čisto teatralno prijel za trebuh in zarjovel od bolečine, kot da bi zares nekdo stal za njim in ga zabodel v hrbet. Potem pa je nenadoma začutil Belline - Noemine - roke na sebi, ki so ga že vlekle prek ograje in se tako od bolečin zgrudil na tla pred njo. »You came back,« je po preteklih sekundah slabotno zamrmral in temu dodal nasmešek, ki je sicer deloval slabotno, a vendar na nek način tako zelo srečno in hvaležno, kakor da bi se ji neverbalno zahvaljeval, da ga kljub vsemu ni zapustila. Zazrl se je v njene oči nadvse ljubeznivo in zapeljivo, kakor da bi hotel poskrbeti, da se romantično vzdušje povzpne proti samem vrhu, medtem ko je čakal, da Lepotica končno spregovori.


_________________
Poglej uporabnikov profil

14 Re: gazebo on Sob Apr 07, 2012 10:56 am

eveline rousseau


2nd year of dutch and english literature
2nd year of dutch and english literature

---> DORIAN srcek


    Zakaj je bilo v vseh filmih, knjigah vse tako popolno, njeno življenje pa tako zakomplicirano? S čim si je to zaslužila? Zaradi premalo ljubezni doma se je vedno rada zatekala v knjige in sanjala kakšno bo njeno življenje, ko se bo osvobodila materialne kletke okrog nje. In zdaj je tu, v Rimu. Popolnoma stran od doma in z vsakim dnevom bolj se oddaljuje od tistega srečnega konca, ki si ga tako želi. Mar ni že čas, da tudi ona občuti kako je, ko te nekdo res ljubi? In zakaj so se njena čustva usmerila prav na Doriana? Vse je bilo zapleteno in sama ni videla rešitve iz te godije. Seveda je super imeti moškega prijatelja, kar je bil sprva tudi Dorian. Druženje je zabavno, nikoli ni neprijetno, z njim se je lahko pogovarjala o vsem.. Toda vse postane zakomplicirano, ko začneš gojiti čustva do tega prijatelja. In Eveline je vsako noč gledala v prazno in iskala rešitev, ki je ni bilo.
    Oba sta morala opaziti, kako je postalo ozračje med njima neprijetno. Iz njega so vrele besede in odmevala v njeni glavi. Eveline so se oči polnile s solzami. 'Kaj bi sploh rada? Tebe..' je pomislila in vse jo je dušilo. Počutila se je kot ujetnica v svojem lastnem telesu in nikjer ni bilo izhoda. V tistem trenutku se je želela samo sesesti na tla in na ves glas jokati. Tiho je hlipala in vsaka njegova naslednja beseda je ostala v zraku in Eveline je slišala samo odmev. Tako močno si je želela kričati nanj, mu povedati kaj res čuti. Želela je čutiti kaj drugega kot to praznino, ki jo je v tistem trenutku imela v sebi. In bolelo jo je tako zelo, da se je počutila, kot da bo v naslednjih trenutkih imela sredi prsnega koša luknjo in edina stvar, ki je to zaustavljala so bili vdihi zraka med njenimi solzami, ki so tekle po njenem kot stena belem obrazu. Nikoli ni nihče vedel kako nesrečna je. Kako bi najraje odšla nekam stran, začela spet na novo. Ker kot je bilo videti je vse kar je naredila bilo narobe. Nihče ni razumel kaj bi ona rada, nihče se ni trudil, da bi jo naredil srečno. Bilo je grozno in razočarana svojega življenja je začela kričati na Doriana, ''veš kaj? Seveda hočem, da se zbudim poleg tebe in mi rečeš, da me imaš rad! In veš zakaj? Ker te ljubim, vedno sem te in vedno te bom! To ne kar zgine. In vem, nisi tak. Toda kdo je rekel, da potrebujem popolnega fanta? Kdo je rekel, da moraš biti popoln?'' zmajala je z glavo ter si brisala solze. ''In vem, da si sposoben ljubiti, samo upati si moraš. Nehaj vsa čustva držati nazaj. Se je tako težko odreči vsem drugim dekletom in biti samo moj?'' podala se je še v hujši jok in bila nad Dorianom tako razočarana, da je v tistem trenutku želela samo, da izgine. Razočarana je bila tudi sama nad sabo. Kako ni zmogla nadzorovati svojih čustev in ga je poljubila? To je bila napaka in ko so se njune oči znova srečale v njih ni videla več tistega kar je prej. Vedela je, da Dorian ne čuti isto in, da je vse brez pomena.
    'Vsak svojo pot' .. je v mislih ponovila njegove besede in v tistem trenutku je mislila, da ne bo zmogla več odpreti ust in povedati nekaj, očitno zadnjih besed. Globoko je vdihnila mrzel zrak in stisnila njegovo roko. ''Nisem vedela, da sem bila le ena izmed tvojih igračk, nisem vedela, da med nama ni bilo ničesar resničnega. Jaz, neumnica sem mislila, da je med nama nekaj več. Kako sem bila neumna.'' je rekla ter spustila njegovo roko ter stopila korak nazaj in globoko dihala, da ne bi zopet začela jokati. Še sama ni mogla verjeti, da je nekaj časa celo upala, da je med njima nekaj več. Neka kemija. Da je mislila, da je ljubosumen na druge moške, ko je bila le ona tista, ki je postrani gledala na njegove žrtve večera. Vedela je, da bodo naslednji dnevi težki, ni si predstavljala življenja brez njega, njegovih porednih sporočil in njegovega nasmeha. Vse je bilo slišati nemogoče.

Poglej uporabnikov profil

15 Re: gazebo on Pon Maj 14, 2012 10:16 pm

noemi accardo


2nd year of theater studies and film direction
2nd year of theater studies and film direction


julian
]terriblly sorry for waitnig, ampak sem bila nekako brez navdiha. thankfully, it's better now. ^^


ob njegovem nekoliko predolgem silovitem smehu je sumničavo dvignila eno obrv. ''zakaj se mi dozdeva, da so tvoji čudni možgani iz tega zopet ustvarili kaj čisto svojega?'' je vprašala, v njen glas pa se je prikradel komaj opazen podton, ki je izdajal, da so tudi njene misli ubrale svojo pot. hm, julian z okrasjem indijanskega poglavarja na glavi med izvajanjem njenega plesa? close enough. tudi sama se je po kakšni minuti ali dveh vzdrževanja resnega in sumničavega obraza znova zarežala in njene obrazne mišice so se končno sprostile. ah, ja, glede na njeno vedenje zadnjih dvajset let se je zagotovo že rodila z nasmeškom na obrazu. skušala si je predstavljati celotno zadevo, a je raje odnehala – konec koncev je bilo včasih le bolje, če si stvari pustil nedorečene. ''dragec, to je bil sarkazem.'' mu je vljudno obrazložila, nato pa ga sočutno potrepljala po ramenu. trenutek kasneje se je na njenem obrazu pojavil povsem nov izraz, pravzaprav nekakšna mešanica med osuplostjo in smehom ''a da res?'' je vprašala in pri tem roke uprla v bok, nato pa mu uporniško stopila bližje. ''mislim, da boš moral še enkrat premisliti, ker to zagotovo ni prav.'' je najprej naredila namrščen obraz, ki bi po njenih izračunih moral spominjati na jeznega, že naslednji trenutek pa mu je veselo pomežiknila. ''šalo na stran, še vedno sem jaz pametnejša.'' mu je sedaj že kazala jezik in se umaknila na varnostno razdaljo – konec konec nikdar nisi vedel, kaj bo rjavolascu padlo na pamet. ''in, oh, to je za malo.'' se mu je še prešerno ter sladko nasmehnila, naslednji trenutek pa ga kar pošteno boksnila v ramo. res, res, RES ni marala tega vzdevka in on ga je seveda ravno zato uporabljal neprestano, ona pa je vsakič, ko ga je ujela v ušesa upala, da se bo končno naveličal ali pa se bo vsaj ona navadila. ''sicer pa, kako si kaj, panda?'' je tokrat ona uporabila svoj vzdevek zanj in se mu vražje zarežala. oh ja, oboževala je te male igrice, oziroma, izzivanje ljudi nasploh. bilo je zabavno in sproščujoče, včasih še toliko bolj, ko ljudje njenih igric niso dojeli.
vsa ta romantika ji je šla pošteno v nos, nekoliko zaradi tega, ker je ni imela ravno v čislih, drugi del krivde pa je bil prav na rjavolascu ob njej. ni vedela, zakaj, a zadnjih nekaj dni je do njega čutila neko privlačnost, ki jo je morila praktično vedno v njegovi družbi. no, ne ravno morila, ampak posebno prijetna pa reč ponavadi ni bila. in sedaj še to njegovo pretirano poudarjanje vsega skupaj – ah ja, res je bila srečno dekle. po drugi strani pa, igrala sta glavna lika v zgodbi lepotica in zver, eni najlepših disneyevih zgodb – in ja, ona jo je oboževala. vse disneyeve risanke, pravzaprav. čeprav je bila stvar obupno pravljična in romantična in bi sicer v podobnih okoliščinah nad zadevo zagotovo zavihala nos je te risanke naravnost oboževala, kajti v sebi je bila še vedno neverjetno velik otrok in če kaj so jo prav te risanke lahko spravile v jok (ampak zelo, zelo, zelooo redko). kakšen notebook, titanik, somrak ali karkoli pač že, ob čemer so se ženske dandanes cmerile – to res ni bilo zanjo. notebooka še nikdar ni pogledala, ob titaniku je zaspala kmalu po tem, ko je jack priigral karte in se spokal na ladjo, somrak... glede tega pravzaprav sploh ni bilo vredno izgubljati besed. nekako ji je uspelo preslišati njegove besede in se osredotočiti na scenarij – oziroma, natančneje, v mislih je načrtovala izvedbo svoje vloge. ''ja, ja, ti že veš.'' je pomirjevalno zamrmrala na njegovo razkazovanje, brez da bi pogled sploh dvignila od scenarija. v njenih mislih je noemi že izginjala in njeno mesto je zavzemala belle, prelestna, a skromna in sramežljiva lepotica, ki se je zaljubila v zver. uf. pustila je, da je julian zapustil paviljon in ko je izza hrbta zaslišala svoje ime (oziroma ime junakinje, ki jo je igrala) se je sunkovito obrnila, z očmi, široko razprtimi od strahu in presenečenja. njen prsni koš se je ob pospešenem dviganju naglo dvigal in spuščal, trenutek kasneje pa obstal, tako kot dih v njenem grlu in čez obraz se je počasi razširil olajšan nasmešek. ''beast!'' je veselo vzkliknila in stekla do ograje, na kateri je že slonela ljubezen njenega življenja. ujela je zverin, oziroma, julianov pogled in se še sama ljubeče zazrla vanj. z dlanjo je nežno zaobjela njegovo lice in že razprla ustnice, da bi mu odgovorila, ko je njen junak nenadoma zarjovel od bolečine. v njenih očeh so se zalesketale solze in na obrazu sta se zrcalila strah ter žalost; nemočno je vila roke, a dragemu ni mogla pomagati, ni mogla odvzeti njegove bolečine ali preprečiti gastonu, da bi ga znova zabodel. moč je z naraščujočo bolečino uhajala iz zverinih rok in ko je kazalo, da bo izpustil ograjo balkona ter padel ji je končno uspelo premagati strah in otrplost, ki se je naselila v njene ude. naglo je segla naprej in se ga oklenila, da bi ga zadržala na ograji paviljona, ki je bila v tem trenutku zanjo balkon. ni vedela, od kje je črpala moč in še manj, kako ji je uspelo, a z zadnjimi močmi je potegnila ljubega na balkon, da je v bolečini omahnil na tla. pokleknila je ob njem in se zazrla v obraz rjavolasca pod seboj, nato pa se zaskrbljeno zazrla še v njegovo rano, vse dokler ni spregovoril. ''Of course I came back. I couldn't let them...'' razočarana sama nad seboj je spustila pogled in zmajala z glavo. '' Oh this is all my fault. If only I'd gotten here sooner.'' si je z rokami prekrila obraz, kot da ni mogla prenesti hvaležnega nasmeška in ljubečega sijaja v njegovih očeh, ko pa je bila ona kriva za njegovo rano. njene igralske sposobnosti so poskrbele, da so se ji v očeh zopet pričele nabirati solze, srce v njenih prsih pa je tolklo kot ponorelo. konec koncev, pred njo je bil julian, ki je v tem trenutku zrl vanjo z neverjetno ljubečim pogledom. vedela je, da je zaigran in si skušala to dopovedati, a je srce ni poslušalo in je kot ponorelo bilo še naprej. počakala je, da je julian povedal svoje in v naslednjem trenutku je bila znova lepotica. ''Don't talk like that.'' je odkimala in s prsti prekrila njegove ustnice, da bi ga s tem utišala, drugo roko pa položila na njegove prsi ''You'll be all right. We're together now.'' nežno in ljubeče se mu je nasmehnila. ''Everything's going to be fine. You'll see.'' se je končno tudi v njenih očeh prižgalo upanje in od sreče, ki jo je čutila, so se njena lička obarvala rdeče. njena preljuba zver je trpela, kar se je videlo v njegovih očeh in slabotnem govoru. samodejno je segla po njegovi roki in si jo položila na lice, samo, da bi mu pokazala, kako rada ga ima, da bi mu s tem povedala, da ne sme umreti. a roka je čez trenutek ali dva zdrsnila z njenega lica, oči so se zaprle, njegov dih je obstal. v nejeveri in obupu si je z dlanmi pokrila ustnice, nato pa je po njenem licu zdrsnila solza.

Poglej uporabnikov profil

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh  Sporočilo [Stran 1 od 1]

 » TO DIE. MAYBE I JUST WANT TO BREATH, MAYBE I JUST » university of rome » gazebo

Permissions in this forum:
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu